Jinov svet

Rusko iskanje zahodne vojaške tehnologije in orožja je morebiti  doseglo nov vrh. Po francoski nosilki helikopterjev tipa Mistral, naj bi se po poročanju italijanske Anse Rusi zanimali za do tisoč italijanskih oklepnikov. Po eni strani žalostno za rusko vojaško industrijo, ki ji po dolgem nazadovanju vsekakor ne gre vse od rok,  po drugi strani razumljivo iskanje nove opreme, da bi bila vojaška reforma hitreje opravljena. Razumljiva je tudi  krepitev odnosov s ključnimi zahodnimi državami.

Nista samo Italija in Francija dve ključni državi v ruski strategiji ustvarjanja bolj toplega objema zahodne Evrope, s čimer si Kremelj obeta zagotoviti mir na zahodnih mejah in območje, s katerega lahko pridobiva tehnologijo in s katerim lahko trguje. Še bolj je na udaru Nemčija, ki še vedno predstavlja najpomembnejšo evropsko državo. Kljub gospodarski krizi je ta država bogata in polna napredne tehnologije in lahko veliki Rusiji pomaga k hitrejšemu dvigu k ponovnemu statusu velike sile.

Tudi Nemci sami se zavedajo pomena prijateljstva z veliko vzhodno sosedo Evropske Unije in tako odprto pismo  nemških  pomembnežev s področja obrambe, med njimi  bivšega obrambnega ministra Volkerja Ruheja, ne prihaja kot presenečenje. V njem pozivajo k poglobljenemu zavezništvu z Rusijo in vključitvijo države v NATO, saj da imajo ZDA, njene evropske zaveznice in Rusija skupne interese in lahko skupaj lažje delujejo v svetu, v katerem se dvigujejo nove velike sile. Ob tem gre občutiti strah pred rastjo kitajske velesile in izgubo moči zahodnega sveta, ki se vedno bolj počuti nemočnega ob tektonskih spremembah razmerij v mednarodni areni. Nič več ni enostavno obvladovati celega planeta, kar že dokazujeta izredno dragi vojni v Iraku in Afganistanu, dveh državah, ki pred vojno nikakor nista veljali za večji sili. S kremeljskimi vladarji ob strani bi se breme vsaj malo porazdelilo, po drugi strani pa mora voditelje v zahodnih prestolnicah obliti srh, da bi se pojavilo kakšno trdnejše zavezništvo med Rusijo, Kitajsko in Indijo. Rusijo je torej bolje imeti za zaveznico, kot nasprotnico.

Nemci imajo seveda tudi druge interese. Za krepitvijo vezi z Rusijo stoji tudi želja po večji neodvisnosti, saj za zdaj razmere v zahodni Evropi še vedno do določene mere obvladujejo ZDA in se Berlin ne more vedno odločiti po svoje. Z novim zaveznikom so možnosti za bolj neodvisno zunanjo politiko odprte, odprte pa so tudi možnosti obvladovanja centralne in vzhodne Evrope, saj Rusija ne uživa priljubljenosti v tem delu sveta in lahko tako Nemčija postane njihov (izkoriščevalski) varuh. Po drugi strani se zavedajo, kar pisci odprtega pisma tudi poudarjajo, da ZDA svojo pozornost preusmerjajo z Evrope, ki uživa obdobje miru, na azijsko pacifiško regijo in s tem niso  več sposobne igrati velikega zaščitnika, kakor v preteklosti, ko je varnost zahodne Evrope slonela na njihovih ramenih.  Tisto obvladovanje zahodnoevropske politike, ki bi se je v Berlinu gotovo radi rešili z novimi povezavami, bo tako prej ko slej z umikom Američanov odpadlo samo od sebe in potem bo odgovornost za varnost v rokah samih evropskih članic zveze NATO.

Da kaj takšnega Britancem ob vsem njihovem sovraštvu do velikega vzhodnega medveda lahko postane slabo, ni potrebno poudarjati, sploh še ne, ker se tudi v Londonu zavedajo, kako malo možnosti imajo karkoli preprečiti in kako zelo okrepljeni so kremeljski vladarji že zaradi njihove slabe energetske politike, ki jih lahko v naslednjih letih pusti zelo odvisne od uvoženega plina. Tako kot Američani in vzhodni Evropejci, se bodo tudi Britanci na vse kriplje trudili, da Rusija ostane nasprotnik in zunaj NATO pakta, a to ne pomeni, da se nekatere druge države ne bodo odločile okrepiti odnose z Rusijo in s tem oslabiti zavezništvo. Sploh Nemčija je zmožna zelo samosvoje zunanje politike, če se v svoji bližnji soseščini odloči malo bolj razkazovati svoje mišice.

Rusija v NATO kmalu ne bo vstopila, ker ima v zavezništvu preveč nasprotnikov, ki si želijo videti njenega propada na status tretjerazredne sile, ne pa vključitve in enakopravnega obravnavanja. Dolgoročno se stvari lahko spremenijo, saj tisti strah pred krepitvijo drugih velikih sil in nezmožnost obvladovanja razmer v svetu, lahko vodi k strateškemu premisleku celo v Washingtonu in Londonu, če že v Varšavi, Bukarešti in Talinu ne bo. Njihov pogled na svet je tako ali tako mnogo ožje usmerjen.

Vse bo odvisno od razvoja držav, kot so Kitajska, Indija, Iran, Turčija, Indonezija in še cele vrste manjših, a tudi pomembnih držav, ki ne spadajo ravno v okvir zahodnih povezav. Strah pred rumeno ali kakšno drugo nevarnostjo utegne v prihodnosti še kako narasti in voditelje usmeriti v iskanje novih zaveznikov, da bi obdržali to, kar so si prigrabili v obdobju zahodne prevlade.

Kot se zavedajo pisci odprtega pisma, z Rusijo zahodni zavezniki pridobijo energetsko varnost, možnost obvladovanja razmer v Centralni Aziji, več nadzora nad širjenjem orožja in tudi več možnosti za obvladovanje Varnostnega Sveta Združenih Narodov. Ob tem pridobijo tudi največjo državo na svetu z ogromnimi resursi in z jedrskim arzenalom, s katerim ne more tekmovati nobena država izven zavezništva NATO, čez čas pa ob vojaških reformah tudi veliko konvencionalno vojaško velesilo. Resnično, kremeljske vladarje je bolje imeti za zaveznike, kot nasprotnike.

To, da predsednica LDS-a in notranja ministrica, Katarina Kresal, razume vedno večji pomen spleta za samopromocijo, je dobro.  Tukaj je na voljo poceni in neposreden kanal do volivcev. Plus za njo.

Tako tudi njena nova spletna stran, Kresnice,  v osnovi ni strel v prazno. V opisu piše:

Laži, izkrivljanja, obtožbe in blatenja so postala umazana realnost. Na tem mestu boste našli moje odgovore na aktualne dogodke. Kresnice. Moje osvetljene resnice.

Problematično je bolj tisto spodnje perilo. Marsikoga bo zmotilo, za to ni treba biti genij. Spletna stran sama po sebi tudi ni kaj prida. Res je, da je spodbijanje navedb dobra poteza, vendar pa je vse skupaj še malo leseno.  Spletno stran bi bilo dobro preoblikovati, se znebiti spodnjega perila in gor vreči kakšno dobro fotografijo ali dve, dodati kakšen zanimiv zapis o njenem zasebnem življenju, itd…

Pod komentarji na ta blog, sem zasledil sledeči komentar, ki povojne volitve v Jugoslaviji prikazuje, no, v malo boljši luči, kot so se dejansko odvijale:

Prve svobodne in demokratične volitve so bile razpisane za 11.november 1945.
Opozicija (meščanske stranke) je izstopila iz vlade DFJ in za volitve ni pripravila svoje liste. (Vidite, kako so ovirali razvoj demokracije!)
Na volitvah se je glasovalo za listo Narodne fronte in skrinjo brez liste, za katero so volili vsi, ki niso hoteli nove ljudske oblasti.
Volilna udeležba v celotni Jugoslaviji je bila 86%, za Narodno fronto je volilo 90,48% volivcev.
V Sloveniji je proti Narodni fronti volilo 16,75% volivcev.

Spomnil sem se ob tem na dvoje. Najprej na obisk muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, kjer so bile predstavljene volilne skrinjice, uporabljene na omenjenih volitvah, pa tudi propagandi plakati. Takoj mi je postalo jasno, da glasovati narobe tedaj ni bilo ravno pametno, saj te je lahko zadela neljuba usoda, pa še vsi so vedeli, kako si glasoval.

Drugo je češka izkušnja. Po vojni je bil obnovljen predvojni demokratični sistem, a so komunisti, čeprav brez večinske podpore, leta 1948 izvedli puč. Demokracija, podpora ljudstva, to jih ni ravno zanimalo, ko je šlo za uresničevanje njihovih pogledov na svet. Kasneje so na vseh volitvah seveda zmagovali, kar niti ni čudno, glede na to, da so redno uničevali vsako opozicijo. Veljalo je, kdor se nam ne pridruži bo uničen, pa tudi če se nam, bo verjetno tudi uničen, če je jud, ni preveč poslušen ali ima kakšno drugo ‘napako’.

Zanimivo le, da so se sploh šli volitve, glede na to, da so vsi vedeli, da gre za prevaro in da ni druge izbire, kot vladajoča stranka.

Zadnje tedne se zdi, kot da je politična levica, oziroma politične stranke, ki jih uvrščamo na levi pol, v resnih težavah. Išče se rešitelj, a prej gre verjeti, da bodo stvari ostale takšne kot so in bo Borut Pahor največjo koalicijsko stranko še naprej vodil proti prevladi, Gregor Golobič in Katarina Kresal pa ostala obsojena na vlogi voditeljev manj pomembnih strank.

Toda ob vseh teh težavah se zdi, da tudi desnica potrebuje rešitelja, saj ne pridobiva niti približno dovolj, da bi lahko bila zadovoljna. Gotovo, na tem mestu gre poudariti, da ko govorimo o levici in desnici na Slovenskem, s poenostavljanjem prikrivamo pravo stanje, da v tradicionalnem smislu nimamo ne prave levice, ne prave desnice, niti strank kapitala, niti strank delavcev, še konservativnih ali progresivnih strank ne. Imamo veliko zmedo in stara poimenovanja, ki jih uporabljamo iz navade in ker je tako lažje. Kdo bi se pa ukvarjal s tem, da se LDS ima za liberalno stranko, a je prav toliko za državo, kot kakšni socialisti, po drugi strani pa zna biti elitistična stranka in nikakor stranka malih ljudi.

Če se vrnemo v desnici, v tem primeru mišljeno SDS, SLS, NSi, vidimo, da imajo tudi te stranke težavo izkoristiti zmedo v nasprotnikovih vrstah in si nikakor ne znajo pridobiti odločujoče podpore. Krivda leži v vsej negativni prtljagi iz preteklosti, ki jo povprečni volivec še vedno predobro zaznava. Največji problem s tem ima Janez Janša, a tudi nekateri njegovi strankarski vojščaki niso nič na boljšem.

Na tem mestu je potrebno opozoriti na vlogo medijev in nenehnega medsebojnega blatenja, zaradi česar je težko kateri politik v Sloveniji še obravnavan kot čist. Biti politik z dolgim stažem in pri tem ne imeti negativne prtljage, je zelo težko.

Novi obrazi so zaradi tega zelo pomembni, saj vnašajo svežino, čeprav so seveda na začetku še premalo prepoznavni. Zdi se, da bi tudi desnica potrebovala koga novega, ki bi lažje mobiliziral volilno telo. Če ne zdaj, kdaj je potem čas za to novo osebo? A zdi se tudi, da   te nove osebe ne bo, niti ne bo koga, ki je že poznan, pa v tem trenutku ni najbolj izpostavljen (kot Gregor Virant na primer), saj je struktura desnice, sploh SDS-a, znana in na vrhu kraljuje Janez Janša, pod njim pa so bolj ali manj posrečeni vojščaki. Nekateri ravno odbijajo volivce, drugi so malo boljši.

Predsednik republike Danilo Türk je uspešno preživel interpelacijo. Drugače niti biti ni moglo, saj stranke, ki ga podpirajo, v Državnem zboru premorejo večino, to, za kar je bil obtožen, pa ni tako zelo pomembno, da bi jih prepričalo v drugačno glasovanje. Ne glede na trditve opozicije.

Opozicijski so bili seveda pričakovano besni nad vzvišenostjo predsednika, ki se ni postavil v kot in cmeril, kakšno napako je storil, pač pa je prešel v protinapad in jih poučeval, kako zelo narobe ravnajo. Imel je seveda prav, kajti vse tisto, kar so mu očitali, ni bilo ravno verjetno. Z odlikovanjem, tudi če bi kdo ravnal drugače, ni ravnal ne zoper Slovenijo, ne zoper spomin na osamosvojitev, ne zoper žrtve preteklega režima, saj ni odlikoval nič drugega, kot delovanje gospoda Ertla za časa priprav še enega mitinga resnice, ki bi v tistem primeru naj odnesel slovensko oblast in postavil Miloševiču pokorno. Kar bi težko uspelo, a pustimo tisto.

Kakor kaže ravnanje SDS-ovskih svetnikov na Jesenicah (slišal sem mnenje, da bi to lahko bilo načrtovano), kar je gospod predsednik tudi poudaril, je prej kot za resnično zgroženost nad njegovim dejanjem, šlo za le še enega v vrsti napadov, s katerimi se hoče zrušiti trenutno oblast in jo čim prej nadomestiti s takšno, v kateri bo SDS imela prevladujočo vlogo. To ni nič drugega, kot politične igre, čeprav zelo brutalne in nespodobne, saj bi bilo mnogo bolj razumno po interpelacijah posegati le v resnično redkih in v nebo vpijočih primerih, s čimer bi tudi dobile večjo težo, kot jo imajo zdaj, ko veljajo le za politično šarado ali priložnost, da se poslanci razgovorijo ob večji pozornosti medijev.

Da gre navadnim državljanom to že pošteno na živce, je povsem razumljivo, saj tudi oni razumejo, kakšna so razmerja moči v Državnem zboru in da dejanja, ne besede, potiskajo državo naprej.

Predsednika republike smo na poštenih volitvah izvolili z večino in še zdaj uživa podporo mnogih. Drugi spet ga niso volili in ga ne podpirajo. Kaj nam to pove? Da je tista, kako bi naj bil predsednik vseh Slovencev malo za lase privlečena in nerealna. Je predsednik tistih, ki so ga volili in imajo očitno drugačno mnenje o svetu okoli sebe, kot oni, ki ga niso. Sicer ga ne bi volili. Tako pač deluje ta naša demokracija. Ne mislimo vsi enako, tisti, ki ima večino je izvoljen za svoj mandat in tam ostane do naslednjih volitev, tudi če se delež tistih, ki ga ne podpirajo medtem dvigne nad delež tistih, ki bi mu še vedno namenili svoj glas. Vse drugo govoričenje je brez pomena in je navadno zavajanje.

Čas obračuna pride na volitvah in tedaj se mora vsak volivec odločiti, ali je vmes spremenil mnenje in katerega kandidata bo podprl. Danilo Türk, če bo še enkrat kandidiral, bo tudi  šel skozi ta proces.

Prav zaradi tega je tudi tista, da moramo svojega predsednika spoštovati, neumestna. Če se ne strinjamo z njim, če ga imamo za nesposobnega, arogantnega, dvoličnega zapravljivca, zakaj bi ga potem spoštovali? Jaz na predsednik Türka še vedno gledam pozitivno in mi gre rahlo na slabo, ko poslušam obtožbe na njegov račun, a to ne pomeni, da od drugače mislečih pričakujem, da bodo tiho in v imenu spoštljivosti le kimajoče odobravajoči. Nespoštljivost seveda ne bi smela prerasti v navadno žaljenje, kar se na žalost v tej državi pogosto dogaja. To je že stvar kulture. Svoje nestrinjanje je vedno mogoče povedati na primeren način.

Kar je spet nekaj, kar v Sloveniji vedno bolj izginja. Strankarski boji so vedno hujši, na svetlo pa naplavlja vedno več gorečnežev, nepripravljenih upoštevati kakršnokoli drugačno mnenje, a še kako pripravljenih z največjo brutalnostjo žaliti svoje nasprotnike. Resnica s tem nima nobene zveze, želja po dokončni zmagi pač.

Tine Hribar v intervjuju za Sobotno prilogo Dela:

Medicinski center Barsos so, recimo, ustanovili nosilci prejšnje, partijsko-udbovske oblasti.

…

Gre za to, da so bivši vodilni funkcionarji ugotovili, da v Univerzitetnem kliničnem centru ne bodo več imeli nekdanjih privilegijev, ko so prišli na vrsto, kadar so hoteli, imeli najboljše zdravnike in najboljša zdravila. Zato so ustanovili svojo, vzporedno zdravstveno ustanovo.

 …

Otroci nekdanjih partijskih funkcionarjev so se razpršili po vseh sferah civilne družbe in ohranili podedovane partijske privilegije. Še nikoli nisem v zdravniški čakalnici zagledal kakšnega čakajočega politika, niti kakega otroka teh politikov ne. Se pravi, da imajo svoje kanale.

Omreženi sta,  pravi, tako levica kot desnica. No, na zdi se, da je levica več pri koritu, sicer pa ni kakšne posebne razlike v delovanju. In potem, kaj sta v Sloveniji že levica in desnica? Dva nasprotujoča si klana in nič drugega.

Rojena je ‘personalna trilaterala SHS’ se glasi naslov na prvi strani današnjega Dela. Na Ptuju so se v petek srečali Boris Tadić, Jadranka Kosor in Borut Pahor in ustanovili personalno trilateralo, s katero bi naj poglobili odnose med nekdanjimi republikami skupne države. Pri tem ne gre za obnovo Jugoslavije, ampak za logično krepitev povezav med državami, ki imajo veliko skupnega in lahko s sodelovanjem marsikaj pridobijo.

Propad bivše skupne države je prekinil marsikatero koristno povezavo. Spomnimo se le, kakšne trge je izgubila Slovenija in kako boleč, dasi hiter, je bil premik na zahodne trge. Če ne bi bilo krvavega razpada, bi vse novonastale države bile na boljšem, ne da se še vedno spopadajo s posledicami rušilnih vojn. Tudi če je zdaj že kar nekaj časa mir, ne gre zanemariti uničene infrastrukture, podrtih tovarn, zažganih hiš in izgubljenih življenj, ki bi jih, če bi bil razpad izpeljan na miren način,  ne bilo treba obnavljati. Ogromno sredstev, ki so se tako izgubila, bi šlo v nadaljnji razvoj in Slovenija morebiti ne bi bila edina članica EU na tem območju.

Prav primer Evropske Unije nas uči, da je z gospodarskim povezovanjem mogoče omiliti, če ne celo povsem nevtralizirati, konflikte med državami, povrhu pa še vsi pridobijo zavoljo odprte trgovine in prostega dostopa tako do trgov, kot proizvodov.  Tega se bi morali zavedati vsi, ne samo Hrvati in Slovenci, ki imamo sicer dobre gospodarske vezi, a marsikdo zaradi nerešenega mejnega vprašanja kuha zamero, ampak tudi Srbi in kosovski Albanci, saj je razvoj obeh narodov povezan prav s sposobnostjo najti skupne interese. Zapiranje mej, metanje polen pod noge, to ne bo na dolgi rok koristilo nobeni državi.

Da je za Slovenijo področje bivše Jugoslavije izredno pomembno, je jasno in Pahorjeva zunanja politika se očitno usmerja proti jugovzhodu. To usmeritev gre pozdraviti, saj je država uspela vstopiti tako v EU, kot NATO, se zasidrati v evroatlantskih povezavah, zdaj pa mora dokončno razrešiti še probleme z bivšimi tovarišicami iz nekdanje skupne države. Pri tem ni pomembno le, da so slovenski odnosi s temi državami urejeni, pač pa da so urejeni tudi odnosi med temi državami samimi in so postavljeni temelji za hitrejši in miren razvoj vse regije. Slovenija lahko od tega le pridobi, prav tako pa lahko veliko pridobijo tudi prebivalci teh držav, ki resnično ne potrebujejo več nestabilnosti in konfliktov.

Močno podpiram ustanovite parlamentarno preiskovalne komisije o brezplačnikih Ekspres in Slovenski tednik, ki sta sicer sumljivo ugasnila takoj po državnozborskih volitvah 2008. Upam namreč, da bom kdaj izvedel za imena avtorjev prispevkov, ki niso ravno veljali za višek dostojnosti in so bili polni zelo žaljivih podtikanj ljudem, ki jih ne bi mogli uvrstiti na politično desnico.

Ne zdi se mi problematično, da kdo izraža drugačno mnenje in bi si celo želel, da bi imeli še kakšen dnevni časopis z isto usmerjenostjo, kot jo ima revija Reporter, saj bi to samo poživilo sicer dokaj zatohlo slovensko medijsko krajino, a drugo je, ko ne veš kdo plača in kdo pije. Denarja je za izdajanje tega papirja, ki je potem povečini pristal v košu za smeti, bilo porabljenega kar nekaj. Saj, v resnici vsakemu pamet pravi, da sta oba brezplačnika bila povezana s SDS, dokazati pa tega brez podrobne preiskave ni mogoče. Kot že zapisano, prav zato podpiram ustanovitev preiskovalne komisije.

Potrebujemo medije, ki dogodke pokrivajo z vseh zornih kotov, a potrebujemo tudi nek jasen pogled na to, kdo so avtorji, kdo lastniki, sploh pri večjih medijih, sicer ni odgovornosti. To pišem zavedajoč se, da mnogi avtorji blogov nastopajo anonimno, vendar pa je vseeno (za zdaj) še razlika med blogi in tiskom, saj ima slednji mnogo večji doseg in s tem vpliv na dogajanje v družbi. Res je tudi, da nas je vedno več blogerjev, ki smo izstopili iz anonimnosti in se o nas da marsikaj izvedeti in da bi morebiti bilo dobro, če bi se v anonimnosti skrivalo čim manj ljudi. Navsezadnje ne živimo v diktaturi.

Pri tem niti ni problematično, če se nekdo odloči za anonimnost, pri čemer njegovo pisanje ni žaljivo in polno laži, saj to nikogar ne bi smelo motiti. Večji problem je širjenje laži: s tem se bomo morali prej ko slej spopasti, da se nam na spletu ne bo kot strupeno trnje razraslo kaj izredno grdega, gršega od vsakega rumenega cajtnga, ki ga poznamo zdaj. Pa pri tem nočem zveneti kot nekdo, ki bi zavoljo afere Baričevič hotel preprečiti, da se kaj takšnega ponovi. Ravno nasprotno: da bi se polje svobode razširilo, potrebujemo določena pravila. Paziti moramo, da pozivanje ne gre mimo nas neopaženo in brez odgovora  in da bo  širjenje laži brez vsakršnega dokaza kaznovano. Sicer je to na spletu izredno težko, da ne rečemo v nekaterih primerih skoraj nemogoče.

Vsekakor smo tukaj na tankem ledu, saj je vsaka radikalnost v eno ali drugo smer zelo nevarna. Po eni strani lahko končamo v anarhiji, po drugi strani lahko država in preko nje določene politične stranke ali posamezniki pridobijo preveč moči nadzorovati, kaj se lahko objavi in kaj ne.

Bilo bi čudno, če ga ne bi želeli mobilizirati v svoj boj proti novemu družinskemu zakoniku. Stanislava Megliča namreč, žrtev napada tistih psov, ki so na koncu pokončali Baričeviča in nam prinesli pasjo afero, zaradi katere se trese cela politična scena. Tako piše v Žurnalu (3. marec), da ’sta se ‘proti možnosti posvojitve otrok v homoseksualni zvezi postavila tudi zakonca Meglič’.

Besede, kot bi jih napisali pri kakšni ameriški skupni mladih republikancev, je izrekla Nina Bras Meglič:

Otrok za razvoj potrebuje oba starša - istospolnega, da si oblikuje lastno identiteto, in starša nasprotnega spola, da oblikuje zdrav odnos do nasprotnega spola.

In tako imamo zdaj skupno fronto ne samo proti novemu družinskemu zakoniku pač pa proti vsej slovenski politični levici, katere del nekateri tako ali tako nočejo več biti in se silijo na politično sredino. V isti koš se meče komunizem, levico, pedofilijo, homoseksualne lobije, zlorabljanje psov, politične, gospodarske in medijske povezave…  Skuša se ustvariti podobo perverznega levičarja, ki ima na rokah še kri nedolžnih žrtev iz druge svetovne vojne in ki ničesar ne zna ustvariti, samo uničevati in državo voditi naravnost v propad.

Videli bomo, ali se bo ta podoba prijela ali pa bo na koncu imela nasprotni učinek.  NOB, Tito, komunizem, to so besede, ki še vedno mobilizirajo velik del volilnega telesa, da se postavi proti vsakemu, ki bi hotel preteklo dobo komunističnega režima in predhodne nasilne revolucije in pogumnega partizanstva zaničevati. Ni čudno, glede na to, da so ljudje nagnjeni črno belemu slikanju sveta in je na drugi strani potemtakem nacistični vojak. Priseganje pri nacionalnem interesu je po drugi strani že izpeto. Boj za pravice delavcev je tako ali tako že zdavnaj pozabljen, sindikati pa niso ravno zvezani na kakšno politično stranko, ki bi sama sebe imenovala za delavsko.

Jasno je, da bodo v SDS-u, NSi-ju, SLS-u, SNS-u z veseljem pograbili vsako orožje, s katerim bodo sebi zvišali podporo, nasprotnikom pa jo znižali. V njihovo korist bodo skupaj  skušali zliti vse od istospolnih porok in pravice do posvojitve otrok, do pedofilije in  zlorabe živali pa še naprej do osebnih in političnih povezav svojih nasprotnikov. Referendum o novem družinskem zakoniku nam verjetno ne uide. Ogromno ljudi mu namreč nasprotuje, ne da bi bili nujno volivci teh strank, lahko so tudi v preteklosti volili SD, LDS ali Zares, in bodo glavna tarča kampanje.

Ob rob debati o družinskem zakoniku, se mi zdi vredno pripomniti naslednje:

Homoseksualnosti ne moremo kar tako enačiti s pedofilijo, želje istospolnih partnerjev imeti otroke pa z željo po priročni žrtvi, saj bi potemtakem tudi v heteroseksualnih parih starši isto lahko želeli imeti otroke zgolj zato, da bi jih kasneje zlorabljali. Na žalost je temu včasih res tako in je tako tudi v istospolnih parih, vendar pa na podlagi teh izjem težko gradimo kakšno pravilo. Vsi vemo, da tudi v navidez normalnih družinah lahko najdemo najgrozovitejše zlorabe. Hja, najdemo jih celo v RKC, ki bi morala veljati za varuha pozitivnih vrednot, sploh pa nedolžnosti otrok.

Opazujem odzive predstavnikov LDS-a na številne napade, ki se kar vrstijo in opažam, da aroganca stranke, ki jo je tako nespretno izkazovala že pred svojim polomom leta 2004, ni zapustila. Označiti interpelacijo za prvoaprilsko šalo niti ni nekaj  posebej vzvišenega, saj interpelacije nikoli nimajo veliko možnosti uspeha, če le ima koalicijska vlada še podporo med svojimi poslanci. Po drugi strani so besede podpredsednika stranke Slavka Ziherla, s katerimi je označeval prvaka opozicijske SDS in tudi tista ne preveč prijazna označba za  Nika Kavčiča, na meji neokusnosti.

Čisto tako v luči iskanja podpore volivcev, se takšno obnašanje ne zdi ravno najbolj pametno. Težko, da bo na koncu uspešen poizkus vse zvesti na boj z Janezom Janšo, čeprav je ta zadnje čase bolj glasen in sam želi čim več splošnega nezadovoljstva preusmeriti na svoj mlin in si tako zagotoviti dodatne podpore, ali pa vsaj odvrniti čim več volivcev od tega, kar sam imenuje za tranzicijsko levico. Po drugi strani se zdi razumljivo, da se išče priročnega sovražnika, ki je pri velikem delu prebivalstva tako zelo nepriljubljen, da so ob tem pripravljeni pozabiti tudi v nebo vpijoče grehe njegovih nasprotnikov.

Bomo videli, kako se bo podpora političnim strankam gibala v naslednjih mesecih. Afera Baričevič je resnično temeljito premešala karte in zdaj ni nič več gotovo. Že prej ni bilo, a zdelo se je, da kljub vsemu SDS nima dovolj podpore in je v prihodnosti, ob pričakovanem okrevanju slovenskega gospodarstva, tudi ne bo imela za prevzem oblasti. Zdaj je tudi to v zraku in Janez Janša ima realne možnosti leta 2012 (ali pa že prej, če notranji konflikti v koaliciji postanejo prehudi in se vlada sesuje) z zaveznikom ali dvema doseči več kot polovico poslanskih sedežev.

Za zdaj se mi bolj zdi, da arogantno odbijanje napadov ne bo ravno koristilo in bo še bolj nižalo že tako ne ravno visoko  podporo. Malo ponižnosti ne bi škodilo. A kakor rečeno, nekaj časa mora preteči, da bomo videli, kakšne bodo posledice.

Me je malo nasmejala tale novica:

Odnosi med Švico in Libijo se utegnejo dodatno zaostriti, potem ko je libijski voditelj Moamer Gadafi danes pozval k sveti vojni, džihadu, zoper Švico zaradi njene prepovedi gradnje minaretov. Ob tem je med drugim dejal: “Džihad proti Švici, proti sionizmu, proti tuji agresiji ni terorizem,” poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Saj grožnje niso smešne, sploh s sveto vojno, kar lahko vidimo vsak dan (pri tem muslimanski teroristi večinoma pobijajo svoje ljudi), ampak Švicarji ravno niso najprimernejši za grožnje. Zaboga, ti ljudje so noro patriotski, po celi državi imajo skrito orožje in so do zob oboroženi. Pet Libij ne bi bilo dovolj, da bi  sveti bojevniki premagali Švicarje, povrhu pa so skozi zgodovino poznani kot brutalni plačanci. Dodajte k temu še, da so točni kot ure in bolano urejeni.

Ne ravno nekdo, ki ga je pametno razjeziti, če nočeš klavrno končati.

Viktor Janukovič je za svojo prvo pot v tujino izbral Bruselj in ne Moskvo. Obisk pri vzhodnih sosedih bo sledil malo za tem, petega marca, a pomen te poteze je velik. Ukrajina pod novim predsednikom ne bo avtomatsko satelit Kremlja,  pač pa bo iskala svojo srednjo pot med velikimi silami, ki jo obkrožajo in  ji krojijo usodo.

Kot sem pred dnevi zapisal in se zdaj uresničuje, bo Janukovič zavzel neko držo na sredi med interesi zahoda in vzhoda:

da lahko igra dokaj nevtralno igro med vzhodom in zahodom in izkorišča obe strani. Nekaj, kar je za razvoj države nujno potrebno, saj zdaj le stežka sama stoji na nogah in potrebuje vsako pomoč, ki jo lahko dobi.

Boj za prevlado v tej strateško pomembni državi bo še zanimiv.

Piše Suzanne Massie v svoji Land of the Firebird, The Beauty of Old Russia:

Nations, like individuals, have the right to be judged not only on their faults and failings, but also on their achievements and glories. There was injustice in old Russia, as there was and is in every nation. But it was a many-textured society, characterized also by a full measure of grace and beauty.

Če bi le več ljudi tako razumevajoče in brez dvoličnosti gledalo na rusko zgodovino, tako pa smo podvrženi predvsem negativnim pogledom in s tem oropani globljega razumevanja. Vse v skladu s starimi boji nekaterih držav z Rusijo. Predvsem Velika Britanija in njena imperialna naslednica ZDA, pa Francija in dežele vzhodne Evrope na svojega velikega tekmeca in vzhodnega soseda vedno gledajo z globoko nezaupljivostjo in tudi odkrito sovražnostjo, kar pa potem mnogim onemogoča nepristransko ocenjevati rusko zgodovino. Henrik Osmi pač nikoli ne bo imel tako peklenskega statusa kot Ivan Grozni.

Volitve so mimo, Janukovič se pripravlja še na zadnji udarec Juliji Timošenko z njeno odstranitvijo z mesta predsednice vlade in nastavitvijo nove, lojalne vlade, zahodni in vzhodni sosedi Ukrajine pa so zdaj pred težko nalogo novega prvega moža v Kijevu pridobiti na svojo stran.

V času oranžne revolucije je bilo že mnogim jasno, da bo cena za nadzor nad Ukrajino visoka, saj država s skoraj petdesetimi milijoni prebivalcev na strateško pomembnem območju kar poka po šivih zavoljo notranjih nasprotij, njena revščina pa potrebuje ogromno daril, da bi bila lahko na daljši rok lojalna.  Kot se je izkazalo, zahodne sile niso imele ne sredstev, ne sogovornikov, da bi jim to uspelo, na koncu pa niti tista darila niso pripomogla veliko k temu, da bi spreobrnila vzhodni del Ukrajine, ki se je videl prej v navezi z Rusijo, kot z zahodom. Nič čudnega, da je zdaj, pet let po revoluciji, ko je oranžnega obdobja nedvomno konec, tudi jasno, da Ukrajina predstavlja prevelik zalogaj, da bi ga lahko kar tako prebavili in priključili nekemu ohlapnemu zahodnemu zavezništvu.

Članstvo v EU ostaja v sferi sanj, ki se nikakor ne morejo uresničiti in tako Ukrajinci, kot predstavniki prestolnic iz EU držav, to dobro vedo. NATO je po drugi strani tako zelo problematičen, da spet ni možnosti za ukrajinsko članstvo. Vse kar ostane so resnično ohlapne naveze in tudi zato se Ukrajincem carinska zveza z Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki se obeta, ne more zdeti tako zelo napačna. Z EU jim tega ni uspelo doseči.

Za zahodne prestolnice je z razpadanjem oranžnih sil in končnim porazom na volitvah, ki so jih same označile za poštene, prišel čas realizma in konec idealizma barvnih revolucij, preko katerih so upale na preobrazbo delov vzhodne Evrope, morebiti tudi Rusije same. Zdaj ostaja samo vprašanje, ali je pametno vlagati velika sredstva v spreobračanje Viktorja Janukoviča, da bo postal bolj vodljiv zahodnim interesom  ali pa vsaj ne bo marioneta kremeljskim vladarjem. Slednje se bo sicer težko zgodilo, saj se tudi Janukovič zaveda, da lahko igra dokaj nevtralno igro med vzhodom in zahodom in izkorišča obe strani. Nekaj, kar je za razvoj države nujno potrebno, saj zdaj le stežka sama stoji na nogah in potrebuje vsako pomoč, ki jo lahko dobi. Na dolgi rok bodo seveda potrebne reforme in usmeritve, ki bodo državi zagotovile hitro gospodarsko rast in politično stabilnost.

Seveda je nemogoče mimo radikalne spremembe odnosa politikov in medijev zahodno od Ukrajine do zmagovalca volitev Viktorja Janukoviča. Spomin na demonizacijo, ki je je bil deležen od istih ljudi, ki ga zdaj obravnavajo kot čisto navadnega politika, mora človeku na usta priklicati nasmeh.  In tudi dokazati, da leporečja, vzdihovanja ob kršenju človekovih pravic in priseganja na svobodo in demokracijo, ki ga pogosto slišimo iz zahodne strani, ne gre jemati preresno.