Jinov svet

Smo tik pred sklepnim dejanjem predčasnih volitev: izbiro  mandatarja. Janez Janša si je po Jankovićevem neuspehu zagotovil 50 poslancev podpore in v soboto bo glasovanje. Za mandatarja ga ne bo predlagal predsednik republike, Danilo Türk, ampak kar stranke desnosredinske koalicije.

Ta predsednikova odločitev niti ne prihaja kot presenečenje, ni pa ravno okusna. No, saj je nekaj na njegovih besedah, le tega ne gre verjeti, da bi pri Jankoviću ravnal enako.

Predsednik republike Danilo Türk se je odločil, da v drugem krogu za mandatarja za sestavo vlade ne predlaga nikogar.

Na tiskovni konferenci je pojasnil, da se je tako odločil zaradi prizadevanja dela parlamentarnih strank, da sestavijo koalicijo. Poudaril je, da mu nobena izmed strank na posvetovanjih ni predlagala, da bi za mandatarja predlagal Janeza Janšo.

Dejal je še, da po njegovi oceni Janša “nima polne legitimnosti za sestavo vlade”, saj je bil proti njemu vložen obtožni predlog zaradi afere Patria. “To načelo velja za vse kandidate,” je še poudaril in dodal, da tudi Zorana Jankovića ne bi predlagal, če bi ga bremenila pravnomočna obtožnica ali pravnomočni obtožni predlog.

A kaj hočemo, razlog za zamero ima, mar ne? Po drugi strani si Janša ni in ni bil dober z nobenim predsednikom republike, ne s Kučanom, ne z Drnovškom, ne zdaj s  Türkom in to tudi marsikaj pove. Pričakujemo lahko torej konflikt na relaciji predsednik republike - predsednik vlade. Ne pozabimo, da so predsedniške volitve jeseni letos, SDS pa je že predstavila svojega kandidata, Milana Zvera.

Avtor bloga Politika na glas brez dlake na jeziku  na svojem blogu piše o tem, kdo bi naj v prihodnje zasedel ministrska mesta in kaj so po izobrazbi. Namreč, večina jih bo delala na področju, za katerega se niso izobraževali.

Jaz vidim še en večji problem. Janez Janša bo ponovil napako verjetno vseh slovenskih vlad in bo ministrska mesta podelil tudi predsednikom koalicijskih strank, kar pomeni, da mu bo v primeru, če se kakšen tak minister izkaže za polom, zelo težko reči nasvidenje. Namreč, minister, ki bo predsednik stranke, bo lahko to razumel kot napad nase in bo izsiljeval, mnogo bolj, kot če bi šlo za preprostega člana stranke, ki bi se ga zamenjalo z drugim članom stranke.

Na žalost je v trenutni politični ureditvi zelo težko ravnati drugače.

Kako hitro so se Mittu Romneyju poslabšale karte. Najprej so republikanci v Iowi odločili, da dejansko tam ni zmagal za 7 glasov, ampak izgubil za nekaj deset in tako zmago dali Ricku Santorumu, v tem tednu pa je njegova podpora v Južni Karolini zelo hitro padla, tako da je Newt Gingrich v soboto lahko slavil zmago. V večji igri to niti ne pomeni toliko, saj je še vedno na poti, da na koncu zmaga, je pa zapravil prvo veliko priložnost.

Gingrich je v Južni Karolini dobil 40%, Romney 28%, Santorum 17% in Paul 13%. Naslednja postaja je 31. januarja Florida, kjer ankete kažejo  premoč za Romneyja in zmagovalec dobi 50 delegatov. Pred kakšnim tednom so tudi v Južni Karolini napovedovale podobno, a je potem prišlo do silovitega zasuka. Gingrich se je po zmagi sicer razglasil za govornika volivcev, ki  se borijo proti ‘elitam,  ki nas že pol stoletja hočejo prisiliti, da ne bi bili več Američani.’ Gre dobro skupaj z njegovim sovraštvom do liberalnih medijev, vidi pa se, da je z veseljem prevzel plašč konservativnosti in še unovčil izstop in podporo Ricka Perryja. Njegova bivša žena mu tudi ni preveč škodila, čeprav so baje v Južni Karolini po googlu te dni najbolj iskali prav imena njegovih žen. Bolj so volivci zamerili Romneyev nastop v dveh debatah, kjer ni prav prepričljivo odgovarjal na vprašanja o plačevanju svojih davkov.

Romney  je po porazu na napade na svoje preteklo delovanje (navsezadnje ima znatno premoženje in njegova investicijska dejavnost ni vedno prinašala zgolj uspeha) odgovoril z besedami,  ‘ko moji nasprotniki napadajo uspeh in svobodna podjetja, ne napadajo le mene, ampak vsakogar, ki sanja o boljši svobodi. Napadajo vas. Republikanska stranka ne demonizira uspeha.’

Read more here: http://www.charlotteobserver.com/2012/01/21/2948512/gingrich-wins-huge-come-from-behind.html#storylink=cpy

Potem ko se  je v debati v Južni Karolini Mitt Romney slabo obnesel, ga je po anketah prehitel njegov največji tekmec, Newt Gingrich, tako da je v soboto povsem možno presenečenje. Še en plus za Gingricha je, da je iz tekme izstopil teksaški guverner Rick Perry in mu podaril svojo podporo. S tem je bolj konservativni tabor  manj razdrobljen, saj ob Gingrichu v igri ostaja le še Santorum.

Kot je ob koncu svoje kampanje dejal Perry, je Gingrich ‘konservativni vizionar, ki lahko preoblikuje našo državo. Newt ni popoln, toda kdo med nami je. Dejstvo je, da je odpuščanje za tiste, ki iščejo Boga.’ V nekem trenutku je tudi Perry bil najbolj priljubljen med republikanskimi kandidati, a je potem strmoglavil.

Rick maha v slovo. Nobeno presenečenje ni, da podporo daje bolj konservativnemu Gingrichu

Zmaga Mitta Romneyja v Južni Karolini bi bržkone pomenila njegovo dokončno zmago, če pa zmaga Gingrich, se mu odpirajo nove možnosti. Dejansko je pred nami zdaj bojno polje, na katerem se spopadajo tri sile, četudi porazdeljene v štirih preostalih kandidatih. Ron Paul pobira libertarce in bolj neodvisne republikance, njegova radikalna stališča pa večine ne morejo prepričati. Mitt Romney se giblje med zmerneži, lahko bi rekli, da sili proti sredini, zaradi česar so njegove možnosti, da novembra premaga Baracka Obamo, še največje. Newt Gingrich in Rick Santorum pobirata bolj konservativne republikance in ker oba pobirata iz istega bazena, s tem koristita Romneyju. Na mestu je torej vprašanje, ali ne bo Rick Santorum naslednji, ki bo končal s kampanjo, da bi s tem prodprl Gingricha.

Ob vsem tem  še to, da se je zdaj oglasila Gingricheva bivša žena Marianne in dejala, da mu primanjkuje moralnega karakterja, da bi bil predsednik, saj naj bi od nje hotel odprti zakon, torej, da bi poleg žene imel še drugo žensko.

Resnično, mar kdo Svetlano Makarovič še jemlje resno? Isto velja za Stanovnika, ki je v Dražgošah grmel o nekih hlapcih, kot da bi bili leta 46.  Dedek, boš malo čajčka? Se ti je spet sanjalo o partizanih in domobrancih in Nemcih? Nič hudega, samo nočna mora je bila.  Zdaj pa le sedi v kot.

So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.

Za državljansko dolžnost si jemljem, da napišem, da Svetlana Makarovič ne govori v mojem imenu, v imenu nekoga, ki je po vseh merilih levičar, ki ima dovolj kritike pripravljene tudi za RKC in razume, da je posledica vtikanja RKC v politično življenje tudi obilica protinapadov.    In povsem se strinjam z Vezjakom. Ne delajmo si utvar, ne gre samo za sovraštvo do RKC kot institucije, do ’smrdljivih farjev’, ampak do velikega dela slovenskega prebivalstva. Še celo do glasbe, prosim vas lepo. Si lahko človek beli glavo še z manjšimi stvarmi?

Balkanska kultura je mnogo višja od slovenske kulture. Vsak Bosanec ve, kaj je sevdah in je na sevdah ponosen in sevdah živi in nastajajo novi sevdahi. Koliko Slovencev sploh pozna kakšno ljudsko balado. Ne poznajo, poznajo gojzarsko muziko …

Ne poslušam Slakov in Avsenikov in zame je ameriški pop mnogo več vreden od vsega, kar pride iz Slovenije in Bosne, ampak zavoljo tega se ne bom negativno izražal o okusu drugih. Nekateri to pač poslušajo. Naj. Vsak si naj išče svojo srečo v življenju in glasba je eno izmed področij, kjer si jo lahko. Malo me to spominja na srednjo šolo, ko se je mularija delila glede na to, kaj posluša.

Po resnici povedano mi ni mar, kaj Makarovičeva govori. Ženska ni le sovražna, je tudi nasilna. Če bi jaz imel v lasti kak medij, bi jo vsakokrat, ko ne bi govorila o umetnosti, ignoriral, ker menim, da kaj pametnega  nima povedati. Sovraštva pa imamo že tako ali tako dovolj. Podpiram pa, da Svet katoliških laikov Slovenije  opozarja na njene besede. Saj ne bo nič pomagalo, ampak ob naslednjem izpadu naj naredijo enako. In ob naslednjem spet. In tako dalje.

    in z njim DeSUS. Nič nelogičnega ni na tem. Kakor kaže, tudi nič takšnega, kar bi bilo v velikem nasprotju z željami njihovih volivcev. Zadnji obupani manever predsednika republike, da bi vsilil svojega kandidata, brez da bi se poprej pozanimal o podpori med poslanci, je bil strel v prazno in Janez Janša bo mogoče že kmalu predsednik vlade.

Zdaj, da je DeSUS pripravljen na pogajanja z Janšo, ni nič nenavadnega. Navsezadnje je ta stranka z njim že sodelovala, Karel Erjavec je bil minister za obrambo v Janševi vladi. Če pogledamo malo nazaj, se lahko spomnimo, da je bil  kasneje, četudi koalicijski partner pogosto tarča napadov teh taistih partnerjev. Bil je le privesek, s katerim je bilo lažje vladati, maral pa ga ni nihče, o čemer priča že njegova usoda, kar je kasneje bogato poplačal z izstopom iz koalicije v pravem trenutku.  Lahko bi rekli, da so ga že tedaj rušili, ker so se bali, da bo DeSUS v nekem trenutku naredil to, kar namerava zdaj. Se pogajal z Janšo in mogoče prišel do uskladitve in bo s tem omogočil desno sredinsko vlado. Po drugi strani je povsem razumljivo, da se v izogib ponovnim predčasnim volitvah po Jankovićevem porazu išče drugo možnost.

Kakšnega posebnega obeta uspeha takšna koalicija pod Janšo, torej s SDS-om, NSi-jem, SLS-om, DLGV in Erjavcem, po mojem mnenju nima. Predvsem Erjavec se utegne kaj kmalu zopet pokazati za nadlogo, veliko število strank in različnih interesov pa lahko še dodatno blokira vsakršne reforme.  Kljub temu je zdaj na mestu, da predsednik republike možnost da Janezu Janši. Če bi ta le doživel neuspeh, bi potem prišla možnost za povsem druge kandidate, okoli katerih bi se iskala podpora.

Je že treba pohvaliti slovensko politiko, da je tako soglasno dosegla dogovor o omejitvi javnega dolga.

Pahor je poudaril, da je bil današnji sestanek eden najpomembnejših v zadnjih letih. “Vemo, da bo vrh EU-ja konec januarja odločal o tem, da se obveznost zlatega pravila vpiše v najvišje akte. V tem smislu ne sledimo samo že dogovorjenim stališčem Pakta za stabilnost, pač pa smo se odločili, da pozovemo poslanske skupine, da se ustavni postopek začne čim prej in da brez pogojevanja z drugimi ustavnimi spremembami to ustavno spremembo prediskutiramo ter izpeljemo,” je zatrdil.

Govori se o 48%. Samo, povejte, kje smo zdaj z zadolženostjo glede na BDP? Aha, nekje blizu.

Dejansko bo to zelo težko izvajati. Kakor vedno, lepe besede, a potem ni dejanj. Če pa gre za premik k skupnemu iskanju najbolj nujnih rešitev, da bodo vse politične stranke sposobne preseči svoje delitve in v dobro Slovenije sprejeti ustrezne ukrepe, potem je to korak v pravo smer. Nove vlade še namreč nekaj časa ne bo,  delati pa je treba tukaj in zdaj.

No, lahko  da je vmes samo to.

Dogovor je, kot pravi Pahor, velepomembno sporočilo ljudem, finančnim trgom in evropskim partnerjem Slovenije.

Sporočilo. Da poslušamo. Da se prilagajamo. Da nam prosim naj še posojajo denar.

Nič hudega, če ne veste, kdo je Jon Huntsman.  Ta republikanec nikoli ni imel veliko podpore in njegova kampanja je  tičala v ozadju. Nekdanji  veleposlanik na Kitajskem, ki obvlada mandarinsko (naučil se je, ko je bil mormonski misijonar na Tajvanu) in nekdanji guverner Utaha, je vse svoje upe stavil na New Hampshire in pogorel, saj je končal na tretjem mestu. Iowo je predtem izpustil.

Zdaj je svojo podporo dal Mittu Romneyju, ki ga ima za najbolj sposobnega premagati Baracka Obamo. Glede na njegove bolj zmerne poglede to ni presenetljivo, kar je  ugotovil tudi Rick Santorum, ko je dejal, da ‘zmerneži podpirajo zmerneže.’ Kdo bi še dodal, da je kakor Romney tudi on mormon. Te podpore seveda  ne bo ravno veliko,  a občutek, da je Romney na zmagovalni poti, se samo še krepi. Prednost pred zasledovalci mu ostaja, Newt Gingrich je v kratkem času silovito strmoglavil, povzpel pa se je Rick Santorum, a Južna Karolina je vsak dan bližje, njegova prednost pa trdna. In če zmaga Južno Karolino, je končna zmaga tudi že zelo blizu. Prav zato bo Gingrich, ki je v tej državi na drugem mestu, storil vse, da v zadnjem trenutku še preusmeri voz, ki pelje v zanj izrazito negativno smer.

Jon je  s svojo podporu Mittu dal predvsem simbolni plus

Ob koncu svoje pogosto nevidne kampanje je Huntsman pozval h koncu negativnih napadov, ki naj bi bili ‘nevredni ameriškega ljudstva in nevredni tega kritičnega časa. V svojem jedru je republikanska stranka stranka idej, a trenutna toksična oblika političnega diskurza ne pomaga našim ciljem.’

V igri ostaja še pet kandidatov. Kdo bo naslednji, ki bo izstopil? Rick Perry?

Potem ko Zoran Janković ni uspel pridobiti dovolj podpore, je na vrsti Janez Janša. Dobro, morebiti bo vmes še kaj manevriranja, ampak pošteno bi bilo, da se prav predsedniku SDS-a ponudi možnost, da sestavi vladajočo koalicijo. Pri čemer mu seveda ne bo lahko.

Namreč, skupaj z DLGV, NSi in SLS ima 44 poslancev, kar je premalo za karkoli. Kdo namreč ve, kako bosta glasovala predstavnika manjšin in ali bo z druge strani dobil kakšnega prebežnika. Na koncu koncev se lahko tudi v PS, SD in DeSUS-u odločijo, da preprosto ne dvignejo glasovnic. Zato je zelo pomembno na svojo stran dobiti ali DeSUS ali SD. Karel Erjavec kot king maker in Borut Pahor znova v situaciji, ko se mora odločati, kaj je najbolje za socialne demokrate.

SD ima problem, da bi prestop na Janševo stran mnogi imeli za veleizdajo in to bi jih lahko dokončno pokopalo, na njihovem mestu pa bi zavladala Jankovićeva PS, ki bi prevzela ne le elemente LDS-a in Zaresa in nekaj prebežnikov, ampak potem kar vso njihovo bazo.  Prav zato je najbolje, da ostanejo v opoziciji, naredijo poglobljen premislek, zamenjajo vodstvo in prenovljeni ponudijo nove rešitve. To je dejansko edina pot naprej in zato ne gre pričakovati, da bodo peto kolo v pomladni koaliciji.

Kakorkoli, zelo pomembno bo, koga bodo volivci krivili za trenutni zastoj in po drugi strani, ali Janez Janša lahko sestavi koalicijo z DeSUS-om in potem učinkovito vlada. S petimi strankami bo to seveda zelo težko, posledica proporcionalnega sistema, ki omogoča toliko nasprotujočim si silam, da vstopijo v DZ in se potem tam borijo dalje, ne glede na škodo, ki jo delajo državi. Ko hoče relativni zmagovalec ali tisti, ki ima največ poslancev v zmagoviti koaliciji, končno uresničiti svoj program, se sooči s številnimi ovirami v obliki nergajočih poslanskih kolegov, ki imajo drugačne poglede na svet. To je tudi razlog, zakaj Virantovi fantje niso hoteli v koalicijo z Jankovićem. Poslušajte enkrat Pezdirja in jasno vam bo, da je to povsem drugačen pogled na svet in da bi bilo potrebno preveliko odrekanje. Prej ali slej bi prišlo do poka.

In ker bo Janševa koalicija morala imeti pet strank (druge možnosti se ne zdijo prav verjetne), se lahko hitro zgodi, da se sesuje na notranjih nasprotjih.

Druga možnost so predčasne volitve, kjer pa vsaj po tej anketi Ninamedije najbolje kaže Jankoviću.  Mnogi v Sloveniji anketam nočejo verjeti, a to delajo v lastno škodo. Pa pustimo njihove pomisleke ob strani in se vprašajmo, kaj naj Janez Janša stori, če mu na ponovnih predčasnih volitvah kaže, da bo doživel še hujši poraz? Da, zavladati mora zdaj s tem kar ima in to za vsako ceno, drugače bo ponovni poraz prinesel nova vprašanja, ne le od zlonamernih nasprotnikov, ampak tudi znotraj stranke, ali je to človek, ki sploh lahko kdaj zmaga. Navsezadnje politične stranke ne obstajajo zaradi svojih predsednikov, ampak morajo predsedniki služiti interesom svojih strank. Ne glede na to, če se v Sloveniji pogosto zdi, da je ravno obratno.

Še huje, ne le, da po tej anketi slabše kaže Janši, še mnogo huje je za Viranta. Krivdo za zastoj pri glasovanju za mandatarja  se pripisuje obema:

V očeh javnosti sta za to očitno najbolj odgovorna prvak SDS, ki tudi že nekaj tednov pripravlja »rezervno koalicijo«, Janez Janša in Gregor Virant, ki je najprej parafiral koalicijsko pogodbo z Jankovićevo koalicijo, pred glasovanjem pa tej koaliciji obrnil hrbet in se pridružil že omenjeni Janševi koaliciji.

Ponovimo še enkrat: Janez Janša sam ne more nikoli zmagati, potrebuje zaveznika in Gregor Virant vlogo takšnega zaveznika lahko prevzame. No, če bodo kmalu predčasne volitve temu ne bo tako, saj je vprašanje, koliko podpore bo sploh dobil. Lahko se zgodi celo, da ne bo več prišel v DZ. Prav zato je tudi v njegovem interesu, da predčasnih volitev ne bo in da v okviru kakršnekoli že koalicije uresniči čim več svojega programa.

Dejansko se zdi, da bo ravno strah pred slabšimi rezultati na predčasnih volitvah mnoge vodil k temu, da poiščejo neko rešitev. Mar ne bi bilo zabavno, če bi v prihodnjih mesecih videli  konfliktno Janševo koalicijo, ki bi se soočala z blokadami na vseh ravneh, medtem pa bi opozicijska PS zahtevala predčasne volitve?

Pogosto slišite, da rečejo, kako so homoseksualci sebični v svoji želji, da bi imeli otroke, kar bi  naj nekako izključevalo pravico do posvojitve. Navsezadnje nočete otroka dati nekomu, ki samo zadovoljuje svojo sebično potrebo.

Ampak potem, mar vsaka želja po otrocih ne izhaja iz nekih notranjih potreb, iz sebičnosti vgrajene v človeka, posledice evolutivnega razvoja vrste? Kje je tukaj ljubezen? Mar ni v resnici obratno, da je v teh časih znamenje ljubezni do otrok tega sveta odločitev, da jih imamo čim manj in  s tem preprečimo prenaselitev planeta in izčrpanje naravnih virov, kar vodi v vsesplošno vojno in smrt taistih otrok? Kultura smrti ni manjšanje števila otrok, ampak velike družine v revnih okoljih, ki se ne morejo preživeti in svoje potomstvo obsojajo na nepopisno bedo. Samo pomislite, če bi v zahodni Evropi večina družin še vedno imela od 5 do 10 otrok. Koliko bi bilo že Slovencev, koliko Evropejcev, kje vse bi že stala nova mesta in koliko manj možnosti bi imeli mladi ljudje.

Zato je prav, da se rodnost v svetu manjša. Ne le v zahodnem svetu, ampak tudi drugod, da, celo v arabskem. Prilagoditev družbe na staranje bo morebiti res boleča, a hitra rast prebivalstva proti desetim milijardam lačnih ust, ki vsa zahtevajo ne le hrano, ampak tudi stanovanja, avtomobile in iphone je pot v pogubo.

Če se vrnem nazaj k homoseksualcem, njih je tako malo, da v resnici ne spremenijo ničesar. Njihova želja po otrocih je zagotovo sebično zadovoljevanje notranjih potreb po potomstvu, ampak to je tudi pri vseh drugih tako. In ker je v svetu toliko otrok, za katere nihče noče poskrbeti, še najmanj tisti, ki imajo toliko zlatih besed o njihovi dobrobiti, ni nič narobe, če jih lahko posvojijo tudi oni. Seveda, potem ko gredo skozi vse zapletene in duhamorne postopke, kot vsi ostali.

Med debato republikanskih kandidatov v New Hampshiru, kjer premočno vodi Mitt Romney, je teksaški guverner Rick Perry zagotovil, da bi ameriške vojake poslal nazaj v Irak. S tem bi preprečil sosednjemu Iranu, da prevzame nadzor. Zanj je namreč ‘zamisel, da pustimo Iranu da se vrne v Irak in prevzame državo, z vsem bogastvom, tako v krvi in denarju, ki smo ga zapravili v Iraku,’ nesprejemljiva in posledica prilagajanja predsednika Obame ‘liberalni levičarski bazi.’

Kot je še povedal, bomo po njegovem mnenju videli hiter povratek Irana v državo. ‘S svetlobno hitrostjo.’ Vsako izgubljeno življenje bo potem zaman in to samo zato, ker predsednik ne razume, kaj se godi v regiji.

Problem le, da očitno Perry ne razume, da pred ameriško invazijo Iran ni nadzoroval Iraka in se tako niti ne more vrniti. Lahko le razširi svoj vpliv na novo ozemlje, kar pa se je že zgodilo, zanimivo, zaradi ameriške vojne, ki je odstranila njihovega najhujšega sovražnika in čisto po demokratični poti omogočila šiitski večini, da se polasti oblasti. In tako je Teheran v Bagdadu dobil zaveznika. Za ceno ameriških in iraških življenj.

Še nečesa Perry ne razume. Da ZDA nimajo več sredstev,  da bi lahko vodile dve vojni hkrati in povrhu še zagotavljale svojo premoč v drugih ključnih regijah. Vsaj brez višanja davkov in dodatnih sredstev za vojaški sistem, do česar pa ne bo prišlo, ker davkov republikanci dvigniti nočejo. Prav zato je strateški premik ameriške pozornosti v vzhodno Azijo racionalna odločitev demokratskega predsednika, ki druge možnosti dejansko nima.

Navsezadnje je Kitajska bodoča velika sila, ki bo najbolj ogrožala njihovo prevlado.

Rick Santorum je oster nasprotnik istospolnih porok in posvojitev otrok, zato njegovo citiranje neimenovanega strokovnjaka, ki naj bi trdil, da je za otroka bolje, če ima očeta v zaporu, kot da živi v družini z istospolno usmerjenima staršema, ne prihaja kot presenečenje. Med konservativci ga takšne izjave ne bodo veliko stale, med liberalci pa bo še bolj potonil.

Izjava je prišla na neki šoli v New Hampshiru. Med publiko so bili tudi trije otroci iz družin z dvema istospolno usmerjenima partnerjema. Kako so se počutili si lahko samo mislimo.