15. december
Na ta dan se bodo v Iraku odvile volitve. Seveda bodo okupacijske sile ta dogodek izrabile za propagando. To bo zopet ena prelomnica češ: ‘Glejte, na pravi poti smo! Prej ali slej bomo zmagali.’
Verjel jim bo redkokdo. Preveč je že bilo teh prelomnih dogodkov. Najprej uboj Sadamovih sinov, potem zajetje velikega diktatorja samega, potem ‘zmaga’ v Faludži, potem vsi referendumi in volitve. Nič se ni spremenilo. Odpor se je od začetka okrepil in potem ostal na približno enaki ravni kar se učinkovitosti tiče. Tisti žepi odpora ali ‘pockets of resistence’ so sila trpežni.
Opazil sem, da se sploh več ne poroča o ameriških izgubah, ki so vsakodnevne. Od začetka je bila novica že, če je bil ubit en vojak. Potem je novica bila le še, če jih je umrlo več. Zdaj smo prišli na nekako od pet do deset mrtvih. Drugo se sploh ne poroča več. Civilistov pa itak nihče nikoli ni preveč upošteval, razen, če je šlo za posebej krvave napade. Počasi bodo tudi takšni napadi postali vsakdanji in poročali bodo samo še tedaj, ko bo več sto mrtvih.

Če kaj vem o podobnih konfliktih, je to to, da so ti stvar desetletij, ne let. Konflikt v Čečeniji traja že več kot desetletje. Konflikt v Kašmirju traja že več kot dvajset let. Konflikt v Palestini traja že več desetletij. Še celo konflikt  v Alžiriji, kjer ni tuje okupacije, traja več kot deset let. Islamistični skrajneži so namreč zelo potrpežljivi ljudje.
Zato tudi 15. december ne bo ničesar spremenil.

Mimogrede, čez dva dni bo minilo tisoč dni, odkar se je začela ta iraška tragedija. No, pa na naslednjih tisoč dni……