Ko so teroristi udarili v Londonu je bilo kmalu vse jasno: Al Kaidi ali z njo povezani organizaciji je uspelo izvesti napad. kaj preveč prikrivati resnice ni bilo mogoče. 14 dni kasneje je bilo drugače. Skoraj identičen napad, le da brez žrtev. Nekateri so to hoteli prikazati kot poraz teroristov. Toda, le kdo bi hotel poslušati izjavo enega izmed le teh, da niso z napadi imeli namena ubiti nikogar in so le posnemali napade izpred 14 dni? Nihče.

15. decembra so se v Iraku odvile volitve. Suniti so se množično odzvali in  napadov skoraj ni bilo. To so nekateri zopet razglasili za neke vrste zmago. Le kdo bi verjel upornikom, ki so razglasili tridnevno premirje za čas volitev, da so se Suniti lahko udeležili volitev? Zopet malokdo. Ne, potrebna je bila majhna laž, da bi se ustvaril vtis približajoče se zmage. Vtis bo seveda zbledel, a kaj potem. Vojna se nadaljuje a kaj potem. Važni so tako imenovani ‘milestons’, ki baje dokazujejo napredek.

Podobne laži ali prireditve resnice se pojavljajo tudi drugod. Dva primera: Ukrajina in Libanon. Res so v obeh državah opozicijski voditelji spravili na ulice velike množice; a tudi Hezbolah je zbral več kot milijon protestnikov, pa vendar se tega noče več omenjati. Ne, laž neke ‘demokratične revolucije’ se mora perpetuirati naprej. Podobno v Ukrajini, kjer se ta obrat v demokracijo iz dneva dan bolj izkazuje kot navadna farsa. Demokratični revolucionarji pač niso bili nič drugega kot prozahodni oligarhi, katere navade vladanja se nič kaj niso in se ne razlikujejo od navad prejšnjih elit.

Povsod te majhne manipulacije.