Pridejo tudi takšni dnevi, ko se ne vrnem domov iz Ljubljane v Maribor; in glej ga zlomka, brez interneta je prav dolgočasno. Pa se najdjo tudi knjižnice. K sreči.

Janez Drnovšek se je zavzel za Darfur in mediji mu ploskajo. Tudi jaz mu ploskam, ker se je odrekel Kosova, koder ima Slovenija preveč interesov, da bi se komerkoli zamerila. Darfur pa je na koncu sveta, na celini, ki je kakor črna luknja sredi globusa. Dežela revščine in strahu.

Ne ploskam mu seveda zaradi njegovega idealizma. Ne maram več idealistov. Nekoč jih sem, a za vraga, ko so Bushi in Ahmadinežadi in Bin Ladni sami idealisti, ki mislijo, da posedujejo resnico. Drnovšek je seveda druge vrste idealist, takšen, ki ne uporablja rožljanja z orožjem, da bi dosegel svoj prav, a idealist je vseeno.

Njegova misija v Darfurju je utopična. Upam, da ve kako zakomplicirana je situacija tam, in da brez uporabe vsaj določene sile ne bo šlo. In smo že tam: pri izbiri manjšega zla. Idealisti bodo seveda žrtvovali življenja. Preračunali bodo številke in jasno jim bo, da je za rešitev Darfurcev pač potrebno pritisniti na Sudan. Mogoče celo povečati mirovne sile AU (Afriške Unije). Mogoče celo kaj bombardirati. Ponavlja se Kosovo.

Še bi lahko o idealistih, pa ne bom. Želel bi si, da bi bilo več realizma, več pretehtanih odločitev, več tehtanja dobičkov in izgub za vsako dejanje. Morebiti bi se tako rešili takšnega konflikta kot je Irak. Če bi se neokonzervativci odrekli svojim imperialnim sanjam, ki so pravtako posledica nekega verovanja v idealno Ameriko, ki si zasluži večno dominacijo nad ostalim svetom.