Vprašanje strankarske discipline je hkrati vprašanje demokratičnosti zastopniškega sistema in hkrati demokratičnosti celotnega sistema. Stranke, predvsem njihova vodstva, seveda poizkušajo znotraj stranke doseči uniformno glasovanje za pomembnejša vprašanja. Discipliniranost stranke lahko potem celo merimo glede na obnašanje poslancev pri glasovanju. Kot lahko vidimo znotraj našega Državnega Zbora so poslanci zelo disciplinirani ko gre za pomembne odločitve. Seveda je pomen discipline večji, čim manjša je npr. večina vladnih strank: tedaj je seveda očitno zelo pomembno, da noben poslanec ne glasuje drugače, kot vodstvo stranke to odloči.
Komu je torej poslanec odgovoren? Odvisno, seveda, koga volimo. Če volimo stranke, po čisto proporcionalnem sistemu, se morebiti za njih res odločamo zaradi osebnosti, ki nam prodajajo svoje zamisli, toda glas smo dali stranki. Izvoljena je bila stranka; in hkrati njen program. Poslanci postanejo le izvrševalci volje stranke. Tako imamo lahko imperativni poslanski mandat, ko imajo poslanci že podpisano bianco odstopne izjave, ki jih lahko stranka uporabi zoper njih, kadarkoli oceni, da je poslanec izgubil njeno zaupanje.
(Očitno je, da Ciril Pucko leta 96 ni imel podpisane takšne izjave, kar je tudi omogočilo njegov ‘prebeg’)
Če pa volimo poslance po večinskem sistemu, če imamo vpliv na njihovo izvolitev, četudi so na listah, potem so ti poslanci odgovorni tistim, ki so jih izvolili. Lahko gre v tem primeru za interesno združenje (če imamo parlament na korporativnih osnovah) večinoma pa za volilne okraje. Poslanec je kot takšen odgovoren svojim volivcem in le ti ga lahko odpokličejo. Poslanec je torej v tem primeru mnogo bolj ideal zastopnika ljudstva kot v prejšnjem primeru. V onem primeru je namreč zastopnica ljudstva stranka, on (ali ona, seveda) je le podaljšek stranke.
Tudi v primeru možnosti odpoklica poslanca s strani njegovih volivcev gre za imperativni poslanski mandat.
Svobodni poslanski mandat pomeni, da so poslanci neodvisni pri svojih odločitvah: torej, da jih v glasovanje ne more prisiliti stranka, niti volivci. Nihče jih ne more odpoklicati in zamenjajo jih lahko šele po koncu mandata, na volitvah. To pomeni avtonomijo posameznega poslanca in občutno znižuje morebitne avtokratske zmožnosti v takšno smer nagnjenih predsednikov strank.
Razvoj strank gre v to smer, da le te težijo k discipliniranosti in uveljavljajo strankarski mandat, ko morajo poslanci pač plesati kakor vodstvo stranke igra. In kako bi moglo biti drugače: stranke so po večini tiste, ki financirajo volilne kampanje in sploh omogočijo poslancu izvolitev. Že prej gre za kompatibilnost poslanca s stranko; če ta nima zelo podobnih pogledov, bo težko sploh ostal v stranki, še težje pa bo znotraj te našel podporo na volitvah.
Ker stranke težijo k disciplini se postavlja vprašanje, če ves demokratičen sistem ne teži k partitokraciji, torej k vladavini strank. Veliko vprašanje je namreč, če se famozno predstavništvo ljudstva namesto na nekaj (pri nas 90) poslancev ne prenese na majhna vodstva vladnih strank. Torej na nekaj ljudi. Če so predsedniki strank avtoritarni in če se zgodi, da dobimo v sistemu večinsko vlado, imamo v bistvu diktaturo enega človeka za dobo mandata, vse skupaj lepo prekrito z demokratičnim plaščem.