Bi ruska literatura bila kaj boljša, če ne bi bila podvržena cenzuri? Od carističnega režima v komunistični režim je v Rusiji (in v Ukrajini in Belorusiji, da ne bom nepravičen do avtorjev, ki so izšli iz tistih dveh republik in zdaj samostojnih držav) vladala določena stopnja cenzure. Avtorji so morali paziti kaj pišejo; včasih bolj, včasih manj.
Pa vendar je ruska literatura (po mojem mnenju) najboljša na svetu (in če se kdo s tem ne strinja, bo vsaj priznal, da je med najboljšimi na svetu). Cenzura torej ne vpliva tako slabo na ustvarjalce. Če kaj drugega jih prisili v prikrivanje pravih sporočil, k inovativnem pisanju, ki omogoča pod plastjo na prvi pogled razvidne zgodbe pripovedovati neko drugo, bolj prikrito zgodbo.
Seveda, veliko je odvisno tudi od sposobnosti cenzorjev, da razumejo kar berejo.
Toda, niso samo cenzorji, ki bi jih nastavila totalitarna država tisti, ki avtorja prisilijo v to dvojnost. Ne, bralstvo samo je tisto, ki avtorja prisili, da svoje delo spremeni v takšni meri, da ga bere več ljudi, kot ga bi, če bi pustil svoji domišljiji prosto pot. Potrebno je ideje podajati za fasado preprostih zgodb, ki jih večina rada bere. To je neke vrste prostitucija, ki je potrebna, če hoče avtor preživeti na trgu; razen če nima za sabo bogatega mecena ali države, ki ga podpira karkoli že ustvari.

To razmišljanje je vzpodbudilo branje kratke zgodbe Mikhaila Bulgakova – The Fatal Eggs (Ne upam si na pamet prevesti naslova. Dvomim sicer, da je ta knjiga prevedena v Slovenščino.)

Znanstveno fantastična zgodba nas popelje v Sovjetsko Zvezo leta 1928, ko znanstvenik pod imenom Persikov (nekateri bi ga imenovali za norega znanstvenika) naključno odkrije poseben žarek, pod katerim se življenje začne razvijati z nenavadno hitrostjo. Neke vrste žarek življenja torej. Kasneje se zaradi pomote pri dostavi jajc zgodi, da nek drugi znanstvenik po imenu Faight pod velik žarek postavi namesto jajc kokoši jajca kač, kar povzroči katastrofo.
Vendar, ali je to zgodba o žarku življenja, o znanstveniku, ki cele dneve in noči bedi nad mikroskopom in se čudi, kako se življenje razvija pred njegovimi očmi, kako živa bitja žrejo druga, da bi bila bližje žarku? Je to zgodba o katastrofi, ki jo povzroči nespametna zamenjava? Ali pa je to le prikrivanje prave zgodbe?
V predgovoru, ki ga je spisal neki Hugh Aplin, izvemo, da bi naj ta zgodba bila politična alegorija na komunizem. Žarek življenja, svetloba, ki je razsvetlila svet; to je komunizem. Toda, ta svetloba ni prinesla raja, pač pa medsebojno uničevanje, ogromna bitja, ki v zgodbi mutirajo v ogromne kače in krokodile, ki grozijo, da bodo požrle Moskvo, ta svetloba bi naj pomenila, da je komunizem ustvaril ljudi, ki so prekomerno močni in ki v svoji brutalni rasti žrejo drug drugega. Iz svetlobe v kaos. Komunizem je ves svet pahnil v uničenje.
Težko je vedeti, kaj je Bulgakov mislil s svojim malim znanstveno fantastičnim delom. Npr. ko sem prebral to delo, se mi je zdelo mnogo bolj uporabno vso zgodbo aplicirati na kapitalizem. Saj, gnojivo sebičnosti je ustvarilo generacijo požrešnih ljudi, ki se  grebejo, da bi bili bližje vzroku bogastva (v knjigi žarku življenja) in se pri tem neusmiljeno pobijajo in žrejo. Pretirano velika bitja; a ni to mogoče primerjati z debelim in bogatim zahodnjakom, ki mu nikoli ni dovolj, ki bi za dodatno video igrico ali hamburger pustil umreti nešteto drugih. Iz kapitalizma, poživljajočega sistema, ki je kriv za hiter razvoj, v kaos.
No, zopet primer, ko različni ljudje vidijo enake stvari v različni luči. Ravno to je tisto, ki neko delo dela veliko: da si različni ljudje iz njega lahko potegnejo različne nauke.
Nazaj k cenzuri. Mikhail Bulgakov je bil vsekakor podvržen cenzuri. Toda, ali je to zmanjšalo vrednost njegovega dela? Bi, če bi pisal popolnoma svobodno, ustvaril kaj boljšega? Nekako se mi zdi, da temu ne bi bilo tako.