Gre se za Nanjing 1937, avtorja Ye Zhaoyana. Knjigo sem kupil v Bernu; dve leti bo tega, in kljub trudu mi je ni uspelo prebrati in mi je verjetno nikoli ne bo. Ne daje mi namreč nikakršnega zadovoljstva in če se pri kakšni strokovni knjigi še prisiliš k branju, ker veš, da boš na koncu nekaj pridobil, tukaj tega ni.

Knjiga je dolgovezna in občasni biserčki tu in tam ne odtehtajo vseh na smrt dolgočasnih strani. Knjiga govori o nekaj mesecih pred tragedijo, ki je leta 1937 v obliki japonskih vojakov zadela Nanjing, da so jo poimenovali ‘posilstvo Nanjinga.’

V zgodbi nastopa kar nekaj tedaj pomembnih kitajskih osebnosti, ki pa nekomu, ki mu je malo mar za kitajsko zgodovino pred vojno, ne pomenijo nič. Meni osebno je to še celo nekaj pomenilo, a premalo, da bi bral z veseljem. Knjige beremo, da se iz njih nekaj naučimo, ali v žanru kamor spada Da Vinchijeva šifra, da se razvedrimo, čeprav ne pridobimo nič pametnega. Če ni ne enega, ne drugega, če je branje muka, da, potem je bolje knjigo položiti nazaj na polico in se posvetiti čemu drugemu.

Podobno razočaranje, kot pri tej knjigi, sem doživel pri branju knjige z naslovom ‘Namesake’ Jhumpe Lahiri. Kdor je bral njeno zbirko kratkih zgodb, Interpreter of Maladies, ki je dosegljiva v knjižnicah, zna ceniti njen pripovedni stil. Toda njeno prvo daljše delo, prej omenjeni ‘Namesake,’ ki pripoveduje o Indijcu z nenavadnim imenom Gogol, je razočaranje. Spet, knjiga ima nekaj biserjev, toda nasplošno je dolgočasna. Pa četudi bodo po njej posneli film, ki ga bo režirala Mira Nair.

Zato se kar malo bojim odpreti knjigo Ha Jina War Trash. Ha Jin je čudovit pisatelj. Njegove zgodbe imajo prav tisto iskrico, da se lahko nasmejiš ob sicer dokaj žalostnih zadevah. Njegova In the pond je kratka knjižica polna bodic usmerjenih proti komunističnemu režimu, a brez zagrenjenosti in, rekel bi lažnivosti, ki tako prežema nekatere avtorje iz bivših komunističnih držav. Za te se zdi, da se hočejo skozi svoja dela maščevati za vse krivice. Ne Ha Jin. Tudi Bridegroom in Waiting sta bili dobri, a War Trash je nekoliko daljše delo in bojim se, da avtor, ki briljira v kratkih zgodbah, ni sposoben napisati res berljivega dolgega dela. Upam da se motim. PEN nagrada, ki jo je dobil za to delo bi seveda potrjevala moje upanje, a tudi nagrade ne garantirajo, da ti bo kaj všeč.