Dva dogodka sta v zadnjem času razburila krščanstvo. Roman Dana Browna Da Vincijeva Šifra in odkritje Judovega evangelija. Če ima ‘odkritje’ Judovega evangelija celo nek pomen za vse, ki jih zanima razvoj krščanstva; tako s krščanske kot s kakšne druge plati, nima Da Vincijeva Šifra nobene vrednosti. Pa vendar kristjani proti temu romanu in zdaj filmu streljajo z vsemi topovi. Zakaj? Za obstoj Judovega evangelija se je seveda že dolgo vedelo in bil je že čas, da ga nekdo odkrije. V tem evangeliju je opisan nek drug vidik življenja Jezusa in njegovega izdajalskega apostola. V bistvu se z odkritjem tega evangelija nadaljujejo stare razprave o tem, kolikšna je krivda izdajalca, ki je, po logiki stvari, že od začetka bil določen, da izda. Ker, če ga ne bi bilo izdajalca, kaj bi se potem zgodilo z odrešenjem? Toda vse te debate seveda niso nevarne krščanstvu, ker potekajo v njegovih okvirih. Kar je nevarno je, da se vedno bolj ve, da evangelijev niso pisali apostoli, pač pa ljudje, ki so jih zapisovali po pripovedovanju desetletja pozneje in so prav zaradi tega delali včasih absurdne napake, ki kažejo na popolno nepoznavanje tistega dela sveta, v katerem bi naj Jezus živel. Nasprotja so preveč številna, da bi jih tukaj našteval. Če se RKC lahko postavi na pozicijo, da jo skozi stoletja vodi Sveti Duh, in da so zato po nekaj stoletjih ene evangelije sprejeli, druge pa zavrnili, je večje vprašanje pri vseh tistih, ki papeža in RKC ne priznavajo in na glas kričijo ’sola scriptura.’ Zakaj sprejemajo odločitev nekaj ljudi, kateri evangeliji bi naj bili pravilni? Kdo pa ima pravico razsojati o tem? Zakaj drugi evangeliji, ki niso vključeni v SP, ne veljajo? Seveda, to vse je vera, in racionalni argumenti tukaj nič ne zaležejo.

V Družini so se na veliko razpisali o Da Vincijevi šifri in malo o Judovem evangeliju. Žalostno je, da imajo ljudje, tudi kristjani, tako malo znanja o teh zadevah, da prej verjamejo popolnoma izmišljenemu romanu, kot nečemu, kar ima mnogo večjo zgodovinsko vrednost. Dvomim, da je roman Dana Browna napad na krščanstvo. To je bolj utvara tistih kristjanov, ki povsod vidijo ‘pomembnost’ svoje vere in sanjajo o skrivnosti Jezus Kristus.

Kar te ljudi najbolj boli ni sovraštvo, kajti to jim daje neko zadoščenje, da je to, kar imajo, vendarle pomembno, pač pa ignoriranje ali postavljanje na enako raven z drugimi. Tega ne prenesejo. Pa vendar je tako. Filmarji in pisatelji in ustvarjalci zgodb so se polastili že skoraj vseh mitoloških božanstev in junakov in zdaj so se pač polastili še ene mitološke osebnosti, nekega Jezusa. Težava nastopi, ko v to mitološko osebnost ljudje še verjamejo, ti pa se spraviš pisati izmišljotine. Da Xena nima skoraj nobene zveze z grškimi verovanji je jasno; manj se ve, da so v to popularno serijo izpred nekaj let enkrat vključili tudi nekega hindujskega boga: in oh, kakšno razburjenje. Privrženci tistega boga so se počutili napadene, razžaljene, in glasno so protestirali proti epizodi, kjer bi se naj pojavil njihov oboževanec.

Če prej nisem hotel verjeti, da je Da Vincijeva Šifra nevarna krščanstvu, ker se mi je zdelo to delo navadna pravljica z nekaj primesmi krščanstva, sem zdaj prepričan, da so takšne neumne stvari še najbolj nevarne krščanstvu. Krščanstvo ne bo propadlo, ker bi ga kdo razsul na podlagi nasprotij v Svetem Pismu. To vse je že bilo storjeno: krščanstvo je to bitko že zdavnaj izgubilo. Toda vera je tisto, kar je imuno na racionalne argumente. Potem pa pride nek roman, ki se niti ne trudi biti verodostojen, in zasadi toliko dvomov, da se varuhi krščanstva tresejo od strahu. Da, bojijo se; kako drugače pojasniti vse te burne reakcije, ki so za uspeh knjige storile mnogo več kot kvaliteta knjige (Človek bi si lahko celo mislil, da so RKC in Dan Brown v partnerstvu in si bodo po koncu razdelili dobiček: teorija zarote)? Ker, kdor je močan si lahko privošči ignoriranje določene teme. Tisti, ki je šibek, pa se mora braniti, da ga ne odplavi. Pomembno je razumeti, da krščanstvo, ali celo sama RKC, ni monolitna zgradba, polna enakomislečih ovc, pač pa je to ogromna združba ljudi, ki o stvareh, o katerih bi morali misliti enako, mislijo različno. Tako se lahko zgodi, da se človek razglaša za kristjana, ne verjame pa v posmrtno življenje. Ali pa, razglaša se za rimokatolika, vendar obsoja kult Marije. Na področjih t.i. morale je takšnih primerov še več, da se človek mora vprašati koliko pa vendar je teh ljudi, ki verjamejo v vse kar njihova religija (katerakoli, če smo že pri tem) zapoveduje. Odgovor je: sila malo.

In v takšnih razmerah prihaja do tega, da nek majhen romanček sproži burne reakcije. Podobno je to neki drugi religiji, ki se vedno znova počuti ogroženo in katere pripadniki so pred nekaj meseci noreli po vsem svetu in katere verniki imajo zelo inovativne načine delanja samomorov. Če bi bili kristjani tako prepričani v svojo vero, takšnih izpadov ne bi bilo. Podali bi umirjeno mnenje in živeli naprej. Toda, dvomov je očitno več, kot bi si celo kakšen zagrizen nasprotnik krščanstva mislil. Zato jih lahko vznemirja že celo neki mali čarovnik, Harry Potter po imenu. Spominja me vse to na Kihotov boj z mlini na veter. Nekateri vidijo pošasti vsepovsod in kličejo k boju. Nič jih ne briga, da je tisto, kar se jim zdi grozeči tiger le sosedova mačka, ki je slučajno zašla na njihovo dvorišče. Ampak, očitno, so tudi sosedove mačke lahko nevarne. (Še posebej, če si miš.)