Vera je upanje. Upanje, marsikdaj, zoper vse nasprotujoče dokaze in izkušnje. Je iskanje Božjega prsta v zakonih narave in v zakonih, ki urejajo človeška življenja.

Vera ne bo izumrla, ker človek je v osnovi zelo krhko bitje, obkroženo z nestalnimi stvarmi in s pomeni, ki so umetno ustvarjeni, da lajšajo obstoj. Upanje pa, je kakor žarek svetlobe, ki se prebije skozi odejo oblakov in razsvetli temni svet; za hip, potem ga že ni več. Na drugi strani, višje nad oblaki, je pričakovati močno sonce in lepše dni, kot so trenutno naklonjeni mračni zemlji.

Tako je tudi pri ljudeh, ko soočeni s strahotami sveta, v vsem nesmislu opazijo kaj nenavadnega, nepričakovanega, nekaj, kar jih navda z upanjem v boljši svet.

Vidite, ljudje upajo. Delavci so upali, da jim bo komunizem prinesel rdeči novi svet in verjeli so v komunizem. Kristjani verjamejo, da je Jezus vstal, da je življenje po smrti, da ptica roparica, ki ji pravimo smrt, ne ugrabi človeka ter ga odnese v temo niča. Nekateri spet verjamejo, upajo, da bo napredek človeštva privedel do nove, boljše družbe, ki bo lahko posegala po zvezdah, medtem ko bodo ljudje živeli izpolnjena življenja.

Vsemu temu upanju pa je podlaga nekaj drugega: nezadovoljstvo s tem, kakšne stvari v resnici so.