In kako jim ne bi bilo? Kmalu bo zahod žel posledice svoje zgrešene politike ne samo proti Rusiji, temveč tudi proti drugim delom sveta. Žal nekateri ne vidijo realnih razmerij v svetu in menijo, da je mogoče nastopati v vlogi svetovnih diktatorjev, ki bi jih po neki zmedeni logiki naj vsi poslušali. Toda nič več!

Besedni dvoboji z Rusijo so samo predstraže hujših stvari, ki imajo priti. Ko zahod izgublja na moči, nekaj zaradi neumnih in neracionalnih intervencij, bodisi zavoljo ‘boja proti terorizmu’, bodisi za ‘varovanje človekovih pravic’, nekaj zaradi razvoja držav, ki so bile do zdaj na zelo nizki stopnji, se krepi tudi odpor. Rusija je vendarle več kot desetletje mirno gledala na širjenje NATO pakta proti svojim mejam in na skoraj rasistično gonjo čez Ruse, ki so bili še premnogokrat predstavljeni kot slovanski podljudje. Rusija je bila bolnik brez prihodnosti, v mnogih očeh še vedno je in vse kar dela Putin je le ‘krik nemočnega po pozornosti’. A pustimo tako bedne analize, ki so vredne pač navadnih tepčkov, ki si denar služijo s konstantno negativno kritiko, bodisi zoper Rusijo, Iran, Kitajsko, Belorusijo, Venezuelo…(da, seznam je zelo dolg in nam daje vedeti, kako izolirani smo postali v svetu - to dokazuje kitajska dejavnost v Afriki, ki prihaja brez pogojev, medtem ko na zahodnjake premnogi gledajo kot na bivše imperialiste, ki se niso naučili nanje gledati kot na enakopravne, temveč si še vedno domišljajo, da jih imajo nekaj za naučiti.)

Rusija ne more delovati drugače, kot deluje zdaj, in če Putina več ne bo, bo kdo drug, razen če bo navadni plačanec zahodnih sil, kar bi si mnogi zelo želeli, deloval podobno. Katera resna država pa ne bi spoznala grožnje postavljanja vojaških oporišč na svojih mejah in zdaj še razvoja proiraketnega ščita? Morebiti je ta za zdaj res še neuporaben, toda predstavlja dober temelj za nadaljno rešitev. Resna država se mora pripraviti na takšno grožnjo in edino normalno je, da ustvari sredstva, s katerimi lahko najprej uniči to prvo grožnjo: kar pomeni raketne napade na te instalacije.

Vojne ni za pričakovati, pričakovati pa je vzhodnega soseda, ki ne bo več okleval, sploh če bo Kosovo proti srbski volji postalo neodvisno, na nekaj kosov raztrgati Gruzije in Moldavije, da ne omenjamo nevarnosti za baltske republike. Pričakujemo lahko vzhodnega soseda, ki ne bo imel nobenega oklevanja pri prodaji najsodobnejšega orožja vsem nasprotnikom zahodnih držav. Pričakujemo lahko vzhodnega soseda, ki si bo drznil celo določati ceno nafte in plina.

In to je samo ena država. Prihodnost nam bo naklonila Kitajsko, ki bo svoj status velike sile hotela dokazati tudi na vojaškem področju. Tam je še Indija s svojo dokaj neodvisno politiko, ki očitno meri na širitev svojega vpliva v indijskem oceanu. Tam so še države, kot Venezuela in Iran, ki se ne menijo več za diktate zahodnih sil, v prvi meri ZDA. Še celo države kot Sudan, brez kakšne velike lastne moči, se ne bojijo več zahodnega posredovanja, ker vedo, da lahko nasprotniku zadajo veliko bolečine.

Toda ni še prepozno, predvsem za Evropo, ker ZDA so že skoraj izgubljen primer, ki bo prej ali slej plačal za preobremenitve svojega sistema s plačevanjem za imperij vojaških oporišč in vojnih avantur. Ni potrebno, da sta EU in Rusija nasprotnika, ko pa je očitno, da lahko vsi pridobimo od sodelovanja. Ni potrebno, da si ustvarimo sovražnike po vsem svetu zaradi neke nore težnje vsem soliti pamet. Čas je za močno EU, tudi vojaško močno, ki pa se briga zase in za svoje interese. Če temu ne bo tako, bo cena zelo visoka.