In s tem proročilo generala Davida Petraeusa Kongresu. Ne vemo še, kakšno to poročilo bo, toda predvidevamo lahko, da se bo ukvarjalo predvsem z ‘napredkom’ v zadnjih mesecih. Z ‘napredkom’, ki bi naj bil posledica povečanja sil in nove strategije.

V zadnjih mesecih so ameriške sile v Iraku začele podpirati sunitske skupine, ki se borijo proti Al Kaidi v Iraku, kar so nekateri razglasili za korak v pravo smer, mogoče celo začetek konca Al Kaide. Toda vse ni tako preprosto. S tem, ko so se odločili za eno stran, so odtujili spet drugo stran, v tem primeri šiitsko vlado Nourija Al Malikija. In res je ta zadnje čase tarča vse pogostejših kritik.

Sunitske uporniške skupine, ki so pripravljene sodelovati z Američani v boju proti Al Kaidi, seveda niso ameriški zavezniki in si tudi ne želijo Iraka, kakršnega bi si želela ameriška administracija. Še vedno so to zagrizeni sovražniki, ki bodo, ko bo prišel čas, vso svojo moč usmerili proti tujcem, in pa seveda proti svojim največjim notranjim sovražnikom, šiitskim milicam. V Iraku poteka državljanska vojna, ki ima toliko igralcev, da jih je skoraj nemogoče vse prešteti, kaj šele definiriati in postaviti na bojno polje kot lahko prepoznavne enote. Tega ni in zato so razmere tako zapletene, da ni mogoče napovedovati, kaj lahko prinesejo današnje odločitve za sodelovanje s to ali z ono skupino.

Ameriško zanašanje na šiite je po padcu Huseinovega režima po povsem demokratični poti privedlo na oblast zaveznike Irana. Ta država je povečala svoj vpliv v sosednjem Iraku in se lahko mirne duše smatra za pravega zmagovalca ameriškega posega. Seveda se Američani tega zavedajo in si z vedno bolj grozečim posredovanjem proti Iranu, ki kljub katastrofi v dveh svojih sosedah še ni povsem varen pred ameriškim napadom, iščejo nova zavezništva za nove čase. Zato zdaj suniti.

Vse to se lahko sprevrže v novo, mnogo večjo katastrofo za okupacijske sile. Če bodo šiitske milice smatrale, da se proti njim vodi vojna in se razmere v državi hoče spremeniti v prid sunitom, potem bo prišlo do spopadov z okupacijskimi silami. Ker je šiitov več in ker so se njihove milice v preteklih letih infiltrirale v novo policijo in vojsko, lahko pričakujemo izredno težke dneve za okupacijske sile, če bo prišlo do odkritega spopada. Sovražnikov bo tokrat namreč mnogo več in gorel bo tudi jug Iraka, ki do zdaj še ni bil posebej nemiren, čeprav je seveda svetlobna leta oddaljen od stabilnosti. Pričakovati je tudi več iranske pomoči, tako v orožju kot v prostovoljcih. Morebiti je res, da je tega že zdaj nekaj, toda po zdravi pameti lahko hitro presodimo, da bi Iran, če bi hotel, lahko mnogo bolj destabiliziral sosednjo državo. Česar seveda noče, glede na to, da so tam na oblasti njim dokaj naklonjene sile. Pa bi tudi bilo v primeru spopada okupacijskih sil in šiitskih milic šlo bolj za sodelovanje proti tujcem, kot za destabilizacijo.
September ne bo spremenil ničesar, vsaj tako zdaj kaže. Ne glede na poročilo, vojne še ne bo konec. Umika skoraj gotovo ne bo, ker bi se ta že zgodil, če bi demokrati to resnično želeli. Toda glede na to, da so demokrati prav tako talci imperialnih sanj in se bojijo posledic umika, tega ne more biti vsaj tako dolgo, dokler se v ZDA ne pojavi ali nova politična sila v kateri od obeh glavnih strank ali pa se pritisk javnosti tako zelo poveča, da med obema strankama zavlada strah pred pojavom kakšne nove politične stranke, ki bi izkoristila protivojno razpoloženje.

Seveda pa moramo biti previdni pri tem protivojnem razpoloženju, kajti glede na to, kako neumorno, čeprav počasi in še dokraj neprepričljivo, propaganda pripravlja javnost za vojno z Iranom, lahko že malo večji incident Američane prepriča, da je najbolje slediti predsedniku v ‘teh težkih časih’.