Naslednje leto bosta položaj morala predati dva predsednika. Eden, ki je nasledil mogočno vojaško in gospodarsko velesilo, in drugi, ki je v upravljanje dobil razpadajoče ostanke nekdanjega imperija. Po osmih letih se je pokazalo naslednje: zgodovina tega sveta je vendarle odvisna od osebnosti.

Če so si ZDA in SZ še v sredini osemdesetih let bile enakopravne na vojaškem področju in je bila SZ podobna industrijska sila kot ZDA, čeprav je zelo zaostajala na področju potrošniške družbe, a je vsaj v oziru na vojaško industrijo bila sposobna proizvajati podobne količine orožja, se je svet desetletje kasneje popolnoma spremenil. Mednarodni odnosi so doživeli pretres, kjer sta bila prej dva, je ostala potlej samo ena velesila in ves svet se je začel vrteti okoli tega novega centra, da se je začelo govoriti o enopolarnem svetu.

Leto 98 je videlo ruski pristanek na dnu. Moč države se je tako skrčila, da so z njo lahko tekmovali večji oligarhi in ni se vedelo, kdo v resnici drži vajeti v svojih rokah. Oborožene sile so propadle, ljudje po mesece niso dobivali plač, celotna družba ja zašla v zastoj. Politični analitiki so Rusijo začeli označevati za bolnika Evrope, kakor so nekoč že imenovali Otomanski imperij.

V vojni NATO pakta proti ZRJ je lahko nekdanja velesila le brezzobo grozila. Nihče Jelcina ni jemal resno, čeprav je v zadnjem trenutku Rusom vendarle uspelo ohraniti obraz, ko so se pogumno prvi zapeljali na Kosovo in presenetili vse po vrsti.

Nekaj kasneje so Čečeni vdrli v Dagestan. Majhna Čečenija je ogrožala ogromno Rusijo, in glej, nekoč mogočna država je komaj nabrala za silo čet, da se je lahko spopadla s to grožnjo in prešla v ofenzivo.

Ko je Vladimir Putin s prvim dnem novega tisočletja postal predsednik, nepričakovano in skoraj tako, kakor bi stari car imenoval svojega naslednika, je malokdo mogel vedeti, kako se bo s tem malim bivšim vohunom zasukala usoda največje države sveta.

George Bush nikoli ni slovel kot najbolj brihten politik. Le malo je poznal druge svetovne voditelje in probleme, s katerimi so se ubadali, a vse to je bil del podobe skromnega človeka, ki ne bo ponavljal zunanje političnih pustolovščin Clintonove dobe, hkrati pa bo spodoben, boga boječ voditelj, ki bo povrhu še znižal davke.

Nekaj časa se je morda celo zdelo, da bo temu res tako, čeprav se ameriška politika do Iraka ni spremenila in so sankcije še vedno pobirale svoj davek med najslabotnejšimi, medtem pa je ameriško letalstvo rutinsko bombardiralo vojaške cilje. To se je dogajalo skoraj neopaženo od svetovnih medijev.

Potem je prišel enajsti september in svet se je postavil na glavo. Prišel je čas popolnoma drugačne zunanje politike, temelječe na vojaški agresiji, grožnjah in nadutosti, ki se je dvigovala iz zavesti, da so ZDA edina velika sila, ki da ne potrebuje zaveznikov.

Pod Vladimirjem Putinom je gospodarstvo začelo rasti in država odplačevati dolgove. Proračunski deficiti so izginili, nadomestili so jih ogromni presežki. Centralna oblast se je pričela krepiti in v boju z oligarhi, katerega vrhunec je bila zaporna kazen za enega najpomembnejših oligarhov, Hodorkovskega, je zmagal Putin. Pozicija predsednika federacije se je tako okrepila, da se je vsa država zazdela kot monarhija organizirana okoli ene osebe.

Pod Georgom Bushem so ZDA zabredle v iraško polomijo, ki iz leta v leto pobira višji davek. Povrhu Afganistan ni umirjen, možna pa je še vojna z Iranom. ZDA so osovražene po vsem svetu, njihova valuta izgublja na vrednosti in že si je možno predstavljati dan, ko bo Euro, ne ameriški Dolar, rezervna valuta sveta. Če so ob koncu Clintonove dobe razmišljali, kaj bodo storili z ogromnimi proračunskimi presežki, o teh presežkih zdaj ni ne duha ne sluha. Američani tudi na svetovnih trgih pokupijo mnogo več, kot prodajo in so vedno bolj odvisni od dobre volje drugih držav, da vse to podpirajo.

Če Putin nikoli ni bil prvoborec za svobodne medije, če so mu (pre)pogosto lepili oznako avtokrata, je pod Georgom Bushem Amerika, svetilnik svobode v svetu, doživela neprijetno transformacijo v državo, kjer se vohuni za državljani, kjer ljudi zapirajo v taborišče Guantanamo in kjer mediji izgubijo vso razsodnost, kadarkoli na dan pride kakšna čudna zgodba o morebitnih novih terorističnih zarotah. V tem pogledu so ZDA dandanes mnogo bolj podobne Rusiji, kot bi si Američani želeli priznati.

Dva predsednika, dve različni osebnosti, dve državi na različnih stopnjah razvoja, ki sta v preteklih letih prehodili sila zanimivi poti. Medtem, ko je ena zlomila odpor svojih upornikov, je druga vsak dan v bolj brezizhodnem položaju. Medtem ko vpliv ene, predvsem po zaslugi prodaje energentov, raste, se vpliv druge vztrajno krči. Ko govori en predsednik, se krohota ves svet, ko govori drugi, mnogi res neodobravajoče zmajujejo z glavami, a so kljub temu prisiljeni dobro pretehtati izrečene besede.

Ruski predsednik si želi ostati v politiki in očitno svojo državo popeljati v bolj parlamentarne vode, ameriški predsednik po drugi strani želi vplivati na svojega naslednika, da ja ne bi zapustil Iraka.

Težko je primerjati oba moža. Enemu bodo postavljali kipe, drugega bodo želeli čim prej pozabiti. Medtem, ko eden politični stranki, za katero se bo postavil s svojim imenom, garantira zmago, se v stranki drugega predsednika bojijo, da bi ta postal preveč aktiven in jim s tem zmanjšal možnosti za zmago.

Jasno je eno; močne osebnosti lahko spreminjajo razmere okoli sebe, lahko rešijo cele države pred razsulom, lahko premagajo neverjetne izzive. Ni nepomembno, kdo je na oblasti, zgodovina ni stroj, ki se brezumno kotali naprej, brez da bi ljudje mogli kaj storiti proti njenim zakonitostim.