Sem še komaj zdaj opazil tale libertarčev prispevek, v katerem me opozarja, sicer ne direktno, iz same dobre volje verjetno, na mojo neumnost. Jah, mi levičarji nismo ravno tako inteligentni, kot libertarčeva svetnica Ann Coulter, eh, Michelle Malkin, ehm, Ana Jud (ja, ta bo prava), katere besede so po njegovem mnenju vredne skoraj kot čisto zlato. Recimo, da temu tudi je tako, jaz se s tem ne bom ukvarjal.

K Burmi ali Mjanmaru. V bistvu je stvar malo komična. Prispevek sem napisal potem ko sem prebral prispevek Leona Hadarja (katerega prispevke objavljajata tako LewRockwell.com in Antiwar.com in sodeluje pri Cato - ne, naš bolj poznani libertarec še ni prilezel tako daleč in verjetno nikoli ne bo, jaz pa tudi ne) in v katerem sem v bistvu razmišljal skoraj po libertarsko, sploh o poraznih posledicah pretiranih (poudarek na pretiranih, kajti jaz nikakor ne nasprotujem vsem vojaškim posredovanjem in nisem za popolno izolacijo, kar se bo tudi pokazalo malo nižje v tekstu) intervencij po svetu.

Sem namreč mnenja, da socializem lahko deluje doma, da so državne intervencije v gospodarstvo lahko koristne, da pa je največja neumnost kar naprej z ogromnimi silami posredovati daleč proč od doma, kjer nas vse skupaj mnogo več stane, kot potem prinese koristi. Od Iraka do Afganistana imate dva zelo dobra dokaza za to trditev.

Noben pravi libertarec se z menoj ne bi strinjal o koristnosti državnega posredovanja v gospodarstvo, mislim pa si, in mogoče sem naiven, da nihče ne more biti libertarec, če to isto državo, ki ji doma nasprotuje, podpira pri vojaških operacijah v tujini. Mar si misli, da se ta država, ki se igra vojne v tujini, ne bo okrepila tudi doma, da ne bo potrebovala višjih davkov za svoje pustolovščine?
Na žalost se naš preljubi libertarec bolj kot na takšna temeljna vprašanja raje obeša na dejstvo, da sem v enem prispevku državo o kateri prispevek gre, imenoval Mjanmar, v drugem pa sem dal povezavo na peticijo za svobodno Burmo. Prej omenjeni Leon Hadar skozi svoj članek piše o Mjanmaru. In v resnici je tako, da ZN priznavajo to ime, ZDA in VB pa ne. Ne vem kako je z drugimi, ampak jaz prej verjamem ZN. Spomnimo se le, kdo nam je lagal o orožju za množično uničenje v Iraku.

Jaz sem prevzel ime, kot sem ga prebral v članku, na katerega navezujem svoje razmišljanje, ki ni razmišljanje o imenu države (kajti o tem res nimam mnenja - če že, potem verjamem ZN) pač pa o pogubnosti pretiranega posredovanja po svetu, kar se vidi v nezmožnosti nekaterih močnejših zahodnih držav, da bi kakorkoli vplivale na oblasti v tisti državi, tako celo, da jim je edino upanje lahko Kitajska. Hkrati pa mi je zelo žal ubogih ljudi, ki jih vojaške oblasti neusmiljeno tlačijo in jim želim uspeha, čeprav vem, da je to skoraj nemogoče. Zato tudi podpora tisti spletni strani.
Našemu liberarcu bi svetoval, da se poglobi malo v svoj libertarizem in si sam pri sebi odgovori na ta zelo pomembna vprašanja o združljivosti libertarne ideje in trenutnimi prizadevanji ameriške vlade, da po svetu za vedno večje denarje lovi tolpo teroristov in se igra stvarnika novih ‘prijateljskih režimov’, kakršen bi se naj enkrat rodil v Iraku.

O tem sem sicer enkrat že pisal: War is the health of the state

Mimogrede, naš preljubi libertarec, ki ga zelo rad berem in ga imam celo med povezavami, me je enkrat označil za salonarskega levičarja, ker sem podpiral posredovanje Etiopije v Somaliji. Resnica je takšna, da kljub težavam v tisti državi, Somalija ni Irak, padel ni še noben ameriški vojak, cena v denarju je minimalna, uporniki pa se lahko ukvarjajo kvečjemu z občasnimi napadi na novo oblast in njihove podpornike. To, navsezadnje, je realistična zunanja politika, kar je nekaj, česar se Američani zadnje čase bolj poredko spomnijo. To je izvoženo posredovanje za malo denarja, nekaj kar celo jaz še lahko podpiram. Ni pa lepo, to priznam. Da napišem na kratko: imel sem prav. Ni slabo za salonarskega levičarja.