So stvari, ki so tako sprevržene, da je prav težko verjeti, da se kaj takšnega lahko godi. Debata okoli SCHIP-a (State Children’s Health Insurance Program) je že ena takšna stvar. Človek se mora vprašati, če ti desničarski verniki prostega trga in nizkih davkov res nimajo nobenega sočutja in srca, ali so res samo brezbrižne barabe, ki jim je mar samo za svoje lastno dobro počutje in bi raje ves svoj dobiček zažgali, kakor bi ga nekaj dali celo za potrebne otroke. Kako sprevržen moraš biti, da nasprotuješ programu, ki bi vsem otrokom, ne samo tistim iz bogatih družin, ki si vse itak lahko privoščijo, zagotavljal neko osnovno zavarovanje?

Predsednik Bush je (hvala JaKa za vir) preprečil, da bi se državni program otroškega zdravstvenega zavarovanja razširil iz 6.6 milijona na 10 milijonov otrok in bi stal 60 namesto 25 milijard $ v naslednjih petih letih. Baje, ker si on želi pomagati revnim otrokom. Tako, da mnogim jemlje edini način, da pridejo do spodobnega zavarovanja, on pomaga revnim otrokom. Nič ga ne briga, da za svoje pustolovske vojne zapravi mnogo več denarja vsako leto.

George je vesel - q-dog

Think Progress poroča, da so se desničarski blogerji spravili na dvanajstletnega Graema Frosta, potem ko si je v radijskem nastopu za Demokratsko stranko drznil trditi, da mu je program za zdravstveno zavarovanje otrok, po prometni nesreči pred tremi leti pomagal in da ga mogoče več ne bi bilo, če tega programa ne bi bilo. Tudi je pozval ameriškega predsednika, naj ga posluša, saj je veliko otrok, ki nimajo takšne sreče kot on in niso v programu. V prometni nesreči je bila poškodovana tudi njegova sestra, kar je razumljivo pomenilo zelo velike stroške za mlado družino.

Desničarski blogerji so nato začeli svojo gonjo. Začeli so trditi, da je Graem Frost iz bogate družine (opazite podobnost z napadi na sindikate, češ da so vodilni v sindikatih sami izkoriščevalci, ki živijo na račun delavcev?), ki si lahko sama privošči visoko šolnino, ki ima denarja več kot drugi pošteni davkoplačevalci (verjetno tisti 1% na vrhu lestvice, ki pobere 25% vseh zaslužkov) začeli pa so tudi klicati na dom in preverjati pri sosedih in producirati ‘dokaze’, kako ima ta družina več kot dovolj. Po spletu so se začela širiti razna natolcevanja; eden je menil, da je družino potrebno javno pobesiti, da se bodo socialisti nekaj naučili.

Za te ljudi nobeno sredstvo ni preveč nizkotno, če le lahko udrihajo po ‘komunistih’, kakor radi imenujejo vsakega, ki meni, da je dolžnost države, da pomaga svojim najšibkejšim članom. In seveda, sveto bodo trdili, da oni v resnici nikogar ne žalijo, samo postavljajo prava vprašanja. Pa tudi če bi bilo res vse kar trdijo, bi to pomenilo, da je potrebno program krčiti, samo da nekaterim ne bi uspelo zlorabljati državne pomoči, tudi če bi potem milijoni resnično potrebnih ostali brez?

Kajti bistvo vsega tega je vendar v pomoči revnim otrokom. Primer Frost je le diverzija, s katero hočejo nasprotniki preprečiti, da bi tudi ne tako bogati imeli nekaj varnosti, s katero hoćejo uničiti ubogega otroka, samo da bi dosegli svoj cilj, to je preprečili širitev programa. Kar mora biti vsakemu vsaj za silo sočutnemu človeku povsem nerazumljivo.
V dodatno branje:

The Swift-Boating og Graeme Frost

Sliming Graeme Frost

Fetid Compost Where Their Hearts should be

Frost family draws ire of conservatives