Na ulicah našega glavnega mesta se je po podatkih organizatorjev zbralo 70000 ljudi. Ob podatkih o rekordni gospodarski rasti in velikih dobičkih uspešnih podjetij so tudi zase zahtevali del pogače. Navsezadnje, mar gospodarska rast ni nastala na žuljih množic, ki garajo za mnogo manj, kot vodilni sloji? Modno je zadnje čase postalo trditi, da so za uspeh in torej za dobiček odgovorni predvsem uspešni lastniki in menedžerji, toda vsak delavec ve, da brez njegovega truda niti najboljši voditelj ne bi bil sposoben kaj prida proizvesti.

Inflacija, posebej rast cen hrane, je najbolj udarila tiste, ki imajo najnižje plače, zato je njihova jeza upravičena. Ni težava v tem, da v sistemu plač obstojijo ogromne razlike, da imajo eni po nekajkrat večje plače kot drugi. Ljudje razumejo, da je potrebno sposobne ljudi nagraditi. Do pravega konflikta pridemo tedaj, ko se plače od zgoraj še povečujejo, večina pa mora zategovati pasove, da pride iz meseca v mesec. Postavi se namreč vprašanje, čisto razumno vprašanje, zakaj bi morali delavci za enako plačo delati bolje in dalj časa, če ima njihovo podjetje visoke dobičke. Potem bi delali samo v korist drugih, to je pa nekaj skreganega s sebičnostjo, ki bi naj poganjala kapitalistični sistem. Enim se namreč zdi, da je sebičnost dobra in potrebna samo pri nekaterih, medtem ko bi naj množice lepo radodarno delale več in več in ne pričakovale napredka. To je zmotno mišljenje. Še enkrat: kaj je delavcu za dobiček podjetja, če sam nima nič od tega?

Pred shodom v Ljubljani smo slišali nekaj dobronamernih nasvetov, naj delavci stavkajo po svojih podjetjih in ne hodijo v glavno mesto. Če bi se tega držali, je skoraj gotovo, da bi naslednji nasvet bil, naj se vsak delavec sam pogaja s svojim delodajalcem. To bi vodilo v situacijo, ko bi delodajalec preprosto odvrnil, da če delavcu kaj ne paše, lahko vedno najde vrata, pri katerih že čakajo drugi, pripravljeni delati za enako plačo in manj nagnjeni k pritoževanju.

Moč delavstva je v množicah. En sam delavec je nič proti svojemu delodajalcu, vsi zaposleni v nekem podjetju pa imajo večjo moč pri pogajanjih. Razumljivo je, da bo delodajalec raje odpustil kakšnega predrzneža, kakor da bi mu zvišal plačo, razen če gre za zelo tanek sloj ljudi, ki so nujno potrebni. In ta sloj je zelo majhen, tako da takšen način boja za svoje pravice ne pride v poštev pri večini. Če pa se mora delodajalec soočiti z vsemi zaposlenimi, mu postane jasno, da ne more kar tako odpuščati, sicer bo za takšno ravnanje hudo kaznovan. Še močnejši pa so delavci, ko se zberejo v ogromnih množicah in lahko s svojo številčnostjo opozorijo na svojo moč.

Tako je bilo včeraj v Ljubljani, ko so se sindikatom pridružili tudi številni upokojenci in študenti. Ne glede na to, če bodo zdaj pogajalci na strani delodajalcev trdili, da to nima kakšnega posebnega učinka, pa je jasno, da trepetajo pred množicami proti katerim v sodobni demokratični družbi nimajo veliko orožij. Navsezadnje nismo diktatura, da bi nezadovoljneže razgnali z vojsko, nekaj kar se je rado dogajalo v časih, ko so se sindikati šele rojevali in je vladal kapitalizem, kakršnega si majhna skupina zelo glasnih ljudi v tej državi zelo želi.

Sindikati niso popolni, njihova vodstva znajo biti preblaga, preveč agresivna, zlizana z oblastjo, povezana z določenimi političnimi strankami, nesposobna, podkupljena. Marsikdaj delajo sindikalni voditelji zase in ne za tiste, ki bi jih naj zastopali. To je jasno večini. Toda perverzne so kritike, ki prihajajo iz vrst delodajalcev, češ da se sindikati v resnici ne borijo za delavce, temveč za dobre plače sindikalnih voditeljev. Kdo pa bi se naj potem boril za delavce, če ne sindikati? Kdo bi naj organiziral množice, če ne sindikati? Spet smo pri tistem dobrem nasvetu, naj se delavci borijo sami zase, kajti v tem nasvetu je skoraj zločinsko sprenevedanje. Dobro namreč tisti, ki te nasvete delijo naokoli, vedo, da bi to pomenilo njihovo zmago in polom posameznega delavca, ki v tistem trenutku, ko ne bo več v skupini, ne bo imel nikakršne moči več, da si izbori višjo plačo, ne, da celo obdrži to kar ima.

Sindikati so v Sloveniji do sedaj pokazali dobro mero popustljivosti. Navsezadnje so si za svoje velike proteste izbrali soboto. Niso šli in paralizirali celotne države, kar bi prav lahko storili. V boju za svoje pravice delujejo razumno, po načelu, da se je dobro pogajati in ne samo izsiljevati. S sobotnim shodom niti malo niso škodili podjetjem, v katerih so zaposleni. To je pohvalna strpnost. Zavedajo se, da je standard delavcev vendarle povezan z uspehom podjetij v katerih so zaposleni. Toda na dolgi rok se bo vedno bolj postavljalo vprašanje, kaj imajo sami od uspeha teh podjetij in ali imajo sami res kakšne koristi od rekordne gospodarske rasti. Če bodo videli, da se nič ne spreminja, bodo morali nastopiti ostreje.