Te dni slavimo Rudolfa Maistra, človeka, ki je Sloveniji rešil Štajersko, sploh pa zelo pomembno mesto Maribor. Če ne bi bilo njega, potem bi jaz po vsej verjetnosti zdaj bil Avstrijec. Skoraj samoumevno se nam zdi, da je njegovo ravnanje bilo pravilno, da se je boril za slovenski narod in za pravico, da ta živi v skupni državi, ne pod nemškim škornjem. Vendar pa so stvari mnogo bolj zapletene.

Stoletja so ljudje na področju habsburške monarhije živeli pomešani med seboj. V tem času so imeli Nemci prednost, kasneje so si več privilegijev uspeli priboriti tudi Madžari. Skozi čas so nacionalne meje postale zamegljene, težko je bilo vedeti, kje se začne in konča katera nacionalna skupnost. Tudi na področjih, kjer so živeli Slovenci, je bilo tako. Maribor na primer, je imel veliko nemško govorečih prebivalcev. Koroška, pokrajina katere izgubo ali vsaj izgubo enega njenega dela mnogi pri nas še vedno obžalujejo, je imela tako nemško kot slovensko govorečo prebivalstvo.

Ko je prva svetovna vojna zlomila tako Nemčijo, Otomanski imperij, Rusijo in Avstro Ogrsko, je prišel čas za številne manjše narode, da si poizkušajo priboriti neodvisnost. Številni narodi velikega večnacionalnega imperija so se napotili po neodvisnih poteh. Nastale so Češkoslovaška, Avstrija, Madžarska, en del je pripadel Poljski, en del Romuniji, na naših področjih se je začel proces stvarjenja nove države jugoslovanskih narodov.

V takšnih razmerah so se ljudje soočali z vprašanjem, kam spadajo. Tam, kjer je živela samo ena nacionalna skupnost, je bilo lažje, drugje, kjer sta stoletja bivali po dve različni skupnosti, je bilo mnogo težje.

Nam se morebiti zdi, da je bilo prav, da je Maribor pripadel Slovencem, toda v tem mestu je živelo tudi veliko nemško govorečih prebivalcev, ki so si enako kot Slovenci želeli živeti v državi, ki je bila bližja njim, skupaj s sonarodnjaki. Če so bili Slovenci zadovoljni nad svojim uspehom, ti drugi vsekakor niso mogli biti, ampak so vse skupaj imeli za eno veliko krivico. Mnogi so cela življenja živeli v teh krajih, se tukaj rodili, tukaj šolali, to deželo imenovali za svojo domovino, svojo Štajersko. Zdaj pa so naenkrat bili le manjšina v državi, ki ji niso vladali Nemci? Vsekakor velik šok, sploh za ljudi, ki so bili vajeni, da je njihov center Dunaj. Podobno je bilo tudi Slovencem na Koroškem. Podobno tudi mnogim drugim na številnih mejnih področjih po razpadajočem imperiju.

Nacionalizem je po svoje bolezen, kajti ločuje ljudi predvsem na podlagi jezika, ki ga uporabljajo, v primeru bivše monarhije manj na podlagi kulture, glede na to, da še danes lahko vidimo podobnosti med Avstrijci in Slovenci. Takšne delitve so nepravične in kažejo na to, da smo se še preveč krat pripravljeni boriti za ideje, ki nas ločujejo, namesto da bi nas združevale, čeprav seveda mnogi radi trdijo, da nas nacionalizem povezuje v skupnost. Pri tem pozabljajo, da s tem izločujemo vse druge.

Nič ni videti, da bi nacionalizem kaj prida usihal. Saj je še svež spomin na razpadanje Jugoslavije in na težnje narodov, da bi živeli v svojih neodvisnih državah. Konflikti še zdaleč niso dokončno razrešeni. Pred koncem tega desetletja se nam lahko zgodi, da bo izbruhnila še kakšna vojna na vedno nemirnem Balkanu. Niti projekt EU, ki bi naj bil naš skupni dom, še vedno ne garantira skupnosti, kjer bi nacionalizem nadomestila vera v kakšne bolj pozitivne ideale. Kljub povezovanju meje ostajajo in ljudje so sumničavi tako do tujih delavcev kot tudi do prodaje zemlje tujcem. Po drugi strani nam Belgija kaže, da je tudi znotraj EU in držav članic še kar nekaj problemov, ki lahko s časom izbruhnejo v nasilje. V primeru Baskov je to nasilje že prisotno.

Bomo kdaj dočakali dan, ko bo popolnoma nepomembno, če je kdo Nemec ali Slovenec in bodo države stremele k temu, da popolnoma zadovoljijo vse potrebe svojih državljanov ne glede na narodnost? Če bo do tega prišlo, v kar malo dvomim, se lahko zgodi da na račun nekih novih delitev, ki se vedno bolj kažejo, to je na podlagi verskih in kulturnih delitev. Te, predvsem med muslimani in vsemi drugimi, so vedno globlje in zaskrbljujoče. Lahko, da bomo kmalu prišli v takšno obdobje, ko bo Francoz za Nemca lahko rekel, da je njegov brat Evropejec, za muslimana iz Alžirije pa, da je tujec, ki nima kaj iskati v združeni Evropi.