Medtem ko zahodni mediji Rusiji napovedujejo zdrs v totalitarizem in dokončno izgubo demokratičnih elementov, je pomembno poudariti, da vzroki njihove kritike nikakor ne ležijo v človekovih pravicah, demokraciji in svobodi, ali celo odnosu oblasti do opozicije, temveč v dejstvu, da se Putin noče ukloniti zahodnim zahtevam.

Navsezadnje, mar zahod ni zmagal v hladni vojni? Toda veliko se je spremenilo od Jelcinovih časov in Rusija ni več velikan z močjo palčka, ki bi ga bilo enostavno porivati po odru svetovnih odnosov, pri čemer bi bilo treba paziti le, da velikan premočno ne pade. Posledica centralizacije, krepitve moči Kremlja in visokih cen energentov je Rusija, ki se ne boji več nikogar in zato zasleduje svoje lastne interese, ter se ne uklanja zahtevam po razprodaji svojega bogastva ali podpori v lovu na čarovnice, ki se imenuje boj proti terorizmu.

To je Rusija, ki predstavlja grožnjo zahodnim interesom od Irana do Kavkaza, da celo do j. Amerike, kjer Hugo Chavez kupuje rusko orožje. Predstavlja grožnjo v odnosih z Indijo in Kitajsko, ki tudi večino svojega orožja uvozita iz te države. Predstavlja grožnjo popolni podreditvi sveta. In to je za nekatere nevzdržno.

Vladimir Putin gotovo ni najboljši primerek demokratičnega voditelja, toda uspelo mu je nekaj, kar uspe le malo politikom v časih kriz. Državo na robu propada je pripeljal do gospodarskega razcveta, povečal njen vpliv v svetu in pričel z obnovo oboroženih sil. Med prebivalstvom je povečal optimizem glede prihodnosti. Res, v osebi predsednika je združil preveč moči, kot je to dobro za državo, saj lahko slej ko prej na oblast pride človek, ki bo državi naredil več škode kot koristi, pa ne bo nikogar, ki bi ga pri tem lahko zaustavil.

Hvali ga celo Gorbačov:

Putin je Rusiji prinesel stabilizacijo. Vsak se ne bi bil sposoben spopasti s takšno dediščino kot jo je podedoval od Borisa Jelcina. Nisem si mislil, da bo uspel preprečiti popoln kolaps v državi. Pričel je reševati nekaj pomembnih socialnih in ekonomskih problemov v državi in je obnovil vlado v Rusiji. To je odprlo pot možnosti prave modernizacije.

Mar je potem res tako presenetljivo, da ima skoraj neverjetno podporo? Niti ne. Tako kot Gorbačov, tudi drugi Rusi vidijo napredek. Ne morejo biti povsem zadovoljni, toda če vse skupaj primerjajo z dobo Borisa Jelcina, potem je to vsekakor veliko izboljšanje razmer. In če smo pri Borisu Jelcinu, človeku, ki je dal obstreljevati Belo hišo, zanimiva primerjava. Spletni časopis Exil poroča o tem, kako je OVSE leta 1996 prikrival resne neregularnosti pri volitvah. Njihov vir je Michael Meadowcroft, človek ki je leta 1996 vodil misijo OVSE v Rusiji. Tedaj, seveda, je bil velik nasprotnik komunist Zjuganov, katerega zahodne sile gotovo niso hotele videti na oblasti.

V nedavnem telefonskem pogovoru z Exilom je Meadowcroft pojasnil kako so nanj pritiskali iz OVSE-ja in EU-ja, naj ignorira resne neregularnosti pri izredno manipulirani zmagi Borisa Jelcina na volitvah leta 1996 in kako so EU uradniki prikrili poročilo o skoraj popolni podrejenosti ruskih medijev pro-Jelcinovim silam.

Po poročanju Exila se je prikrivanje neregularnosti nadaljevalo tudi do prvih volitev, na katerih je sodeloval  Vladimir Putin, to pa zato, ker je Putin tedaj še veljal za reformista in  prijatelja zahoda.

Vidite, ni pomembna demokracija, niso pomembni interesi ruskih državljanov, kar je pomembno je, ali je človek, ki vlada Rusiji, pripravljen razprodati svojo državo v korist nekaj zahodnih držav in njihovih podjetij in ali je pripravljen molčati, ko se zahodne sile vtikajo v notranje zadeve manjših sil.

Vladimir Putin ni takšen človek, prav tako niso takšne elite okoli njega. Zahod nima veliko možnosti. Gari Kasparov je pač patetična pojava, ki ne more preseči tistih nekaj procentov liberalno usmerjenih Rusov, ki prihodnost vidijo v nekritičnem posnemanju vsega kar pride z zahoda. Ko enkrat ne bo več Putina, se bo pojavil kdo drug, ki bo prav tako spoznal vse potenciale svoje države in bo zasledoval lastne interese.

Velika nevarnost zahodnega kritiziranja Rusije leži v tem, da bo večina Rusov s časom, če ni že zdaj, postala imuna na mnenja zahodnih medijev in politikov in ne bo več veliko možnosti vpliva na to zelo pomembno državo. Velika nevarnost je, da bo Rusija začela dograjevati svoja že obstoječa zavezništva s Kitajsko, Indijo in mnogimi drugimi državami, pri tem pa bo konec usmerjenosti k Evropi. Takšen scenarij bi predvsem škodil EU in ZDA, ki bi si po svoji lastni krivdi zagotovili še enega nasprotnika v veliki igri mednarodnih odnosov.