Ko je nova ocena ameriških obveščevalnih sil pokazala, da je Iran že leta 2003 končal prizadevanje za jedrsko oborožitev, je marsikomu odleglo. Gotovo, so pomislili, to pomeni, da zdaj vojne ne bo, da bodo ameriške oblasti na čelu s predsednikom, ki je še pred nekaj tedni trdil, da bi Iran oborožen z jedrskim orožjem lahko pomenil tretjo svetovno vojno, preprosto osramočeno priznale svojo zmoto in bo s tem nevarne igre konec. Da se bo Norman Podhoretz, eden izmed začetnikov neokonservativcev, ki je še lani septembra predsednika pozival, naj bombardira Iran, opravičil. Kot je zapisala Helen Thomas:

Mesece je bil Iran tarča ameriške zunanje politike, medtem ko so se strokovnjaki ukvarjali z bližajočim sem napadom na vojaške cilje. Med strokovnjaki nekaterih think tankov v Washingtonu se ni postavljalo vprašanje ‘če’, ampak ‘kdaj’?

Zdaj bi naj to poročilo pomenilo, da bo prišlo do obrata. Vendar se ne bi mogli bolj motiti.

Težko je oceniti verodostojnost kakršnegakoli poročila, ki pride z ameriške strani, bodisi iz vladnih krogov, bodisi iz oboroženih sil, ali pa iz obveščevalnih krogov. Spomniti se moramo vseh trditev, da ima Irak orožje za množično uničevanje, dokazovanja, da so Iračani v afriški državi Niger kupovali potrebni material. Tako je tudi veliko vprašanje, če so si v Iranu še pred letom 2003 res prizadevali za jedrsko orožje ali pa so samo stopali na pot jedrskega programa za civilne namene. Preprosto je težko verjeti, kajti izkazalo se je, da je iranski predsednik govoril resnico, ameriški pa je lagal.

V Iranu so vse skupaj vzeli za znamenje svoje zmage vsaj na tem področju. Navsezadnje so govorili resnico in to zdaj potrjujejo celo obveščevalne službe ZDA. Condoleezza Rice je v petek to upanje razbila, ko je izjavila, da si bodo ZDA še naprej prizadevale za ostrejše sankcije proti Iranu. Ruski zunanji minister Lavrov, ki tega ne podpira, je po srečanju z državno sekretarko ZDA, o poročilu ameriških obveščevalnih služb izjavil:

Popolnoma potrjuje podatke, ki jih imamo: ni vojaškega elementa v njihovem jedrskem programu. Zelo močno upamo da se bodo pogajanja z Iranom nadaljevala.

To, da Iran ne razvija jedrskega orožja, je vedno bolj jasno, a mnogim očitno še ni jasno, da jedrsko orožje ni vzrok ameriških pritiskov. Vzrokov je kar nekaj in med njimi ni jedrske eksplozije v Tel Avivu. Jedrsko orožje je pač le sredstvo vplivanja na domačo javnost, grožnja s katero se da prestrašiti čim več ljudi, da bi potem podprli vojno v kakršni koli obliki bi ta že prišla. Glede na stanje ameriških oboroženih sil in razmere v Iraku in Afganistanu, po vsej verjetnosti v obliki natančnih napadov ne samo na jedrske instalacije, pač pa tudi na vojaške, državne in mogoče tudi gospodarske cilje. Lanskoletni napad Izraela na Libanon bi nam lahko bil primer brezobzirnega kaznovanja ne samo državnih in vojaških struktur, temveč celotnega prebivalstva. Cilj operacije bi lahko bil toliko zmanjšati moč Irana, da ne bi ta država več predstavljala grožnje ameriškim interesom v soseščini. Upanje, da bi prebivalstvo samo pregnalo svojo oblast in vzpostavilo demokracijo po ameriškem vzoru, takšno, ki bi ji bili pri srcu ameriški interesi, pa itak meji na norost.

Dovolj je še drugih možnosti za vojno z Iranom in rusko nasprotovanje je nikakor ne bo preprečilo. Če VS ZN ne bo hotel biti navadno orodje v arzenalu ameriške diplomacije, bo pač postavljen na rob dogajanja. Pričakujemo lahko smešenje ZN in vseh, ki bi vojni nasprotovali. Tisti, ki so nam prinesli vojno v Iraku, imajo na voljo veliko vpliva na medije, ti pa bodo neusmiljeno proizvajali propagando in ni rečeno, da jim ne bo uspelo v nujnost vojaške operacije prepričati vsaj dela svetovne javnosti in večine ameriške. Če ne bo delovala jedrska grožnja, potem bo pač morala zadostovati teroristična, torej, očitki Iranu, da podpira teroriste po svetu, sploh pa v Iraku, ter da je za vsakim poslabšanjem stanja v tej prvi poraženi državi na osi zla, iransko vmešavanje. Temu služijo številna poročila o naprednejših podstavljenih bombah, ki so zaslužne za vedno večji procent skupnih ameriških žrtev.

Čeprav mnogi trdijo, da ZDA v tem trenutku preprosto nimajo sredstev za napad na Iran, ali da bi takšen napad pomenil katastrofo za ameriške interese v regiji, pa je vendar tako, da grožnje ne pojenjajo. Resnica je takšna, da ZDA imajo pripravljene sile, ki lahko že jutri pričnejo z napadi. Kaj pride po nekaj dnevih bombardiranja, kako potem doseči mir, kako ravnati z ranjenim a nikakor ne poraženim Iranom, to je potem drugo vprašanje. Težko je pričakovati, da si ljudje, ki se niso preveč spraševali, kako ravnati v Iraku po zmagoviti invaziji, postavljajo takšna vprašanja.

V tem trenutku ne moremo vedeti, kaj nam bo prinesla prihodnost. V naslednjih mesecih še ni videti vojne, čeprav je v zraku govorica, da George Bush ne bo zapustil položaja, ne da bi nekaj storil z iransko grožnjo. Do konca naslednjega leta je še kar nekaj časa, kar nekaj prostora za manevre in propagando. Vendar je pri vsem skupaj pomembno razumeti, da velika večina kandidatov za položaj naslednjega ameriškega predsednika vztrajno ponavlja, da so v odnosih med državama na mizi prav vse opcije. To pa ne pomeni nič drugega kot da bo, tudi če se George Bush in krog okoli njega vzdrži napada na Iran, njegov naslednik ali naslednica nadaljeval s precej podobnim odnosom.