Zdi se mi skrajno čudno, s kakšnim veseljem je ta slovenski narod še pred kratkim (in kaj je desetletje in pol v življenju tega sveta?) bežal iz bivše skupne države, ter vzpostavljal meje in se ta isti narod še danes huduje za nekaj metrov vode v Piranskem zalivu, po drugi strani pa je nadvse vesel, da meje na drugih straneh izginjajo.

Poroča RTV Slo:

Litva, Latvija, Estonija Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska in Malta so se pridružile 15 državam, ki so doslej že bile v schengenskem prostoru - ob vseh starih članicah EU-ja, razen Velike Britanije in Irske, sta v schengnu še Norveška in Islandija, zunaj pa ostajajo še nove članice Romunija, Bolgarija.

“Žaganje mej” so na številnih odpravljenih prehodih opravili visoki politiki, ki so menili, da gre za zgodovinski trenutek.

Hvala Bogu za politike, ki meje raje ukinjajo, kot jih vzpostavljajo! Pa vendar. Na drugem koncu Balkana se Kosovo pripravlja na neodvisnost. Spet nova meja, ki je že itak zarezala med ljudi, tako da to niti ne bo nič novega. A po drugi strani si prebivalci celotnega Balkana, ne samo te majhne revne pokrajine, želijo v EU, kjer bodo nekega dne vsi imeli skupno valuto in jim na mejah ne bo potrebno kazati potnih listov. Želijo si v EU, ki bo prej kot slej imela skupnega predsednika in skupne organe, ki bodo nad vladami in parlamenti držav članic. Da, neodvisno Kosovo lahko nekoč postane del nečesa, kar bo sila podobno stari Jugoslaviji.

Vem, da je za nekatere bogokletno Jugoslavijo primerjati z EU, a najdejo se celo nekateri, ki EU primerjajo s Sovjetsko Zvezo. Gotovo je res, da je EU velik napredek proti Jugoslaviji, tako gospodarsko, saj se ovire za trgovanje uničujejo in to ustvarja ogromno tržišče, prav tako glede demokracije in svobode. Po drugi strani pa je res, da sam koncept Jugoslavije, več republik z nekim zveznim centrom, nikoli ni bil slab in da se EU vedno bolj razvija v podobno smer.

Ne vidim, kaj bi bilo v tem narobe, razen da sem zelo skeptičen, da takšne tvorbe lahko obstanejo v časih kriz, razen da si ustvarijo zunanje ali notranje sovražnike, proti katerim se usmeri gnev prebivalstva, da se ne spopadajo med sabo, na podlagi različnih narodnosti.

Ljudje bi morali imeti možnost prosto izbirati kdaj in kam bodo potovali, kje bodo živeli in kje se bodo zaposlili, pa tudi kaj bodo nakupovali v trgovinah. To je ena stvar. Druga je, da ne more biti nič slabega v tem, da se vedno bolj počutimo Evropejce, kajti če bomo zmožni ustvariti neko skupno identiteto, ki bo povezovala tako Špance, Slovence, kot nekega dne Hrvate, bo manj možnosti za konflikte, ali vsaj, da ti konflikti prerastejo v oborožene spopade. Tega je bilo na tleh stare celine že tako ali tako dovolj.

Resnici na ljubo meje seveda še vedno obstajajo. Izginjajo le mejne kontrole. Mej tako ali tako ni mogoče uničiti, ker nazadnje preživijo v človeških glavah, ki si še predobro zapomnijo, kje se konča naše in začne njihovo. Problem je, ker vsak naše premakne malo preveč na njihovo in od tam potem izvirajo velike težave.

Ostala bo tudi zunanja meja, ki bo vedno bolj zastražena in neprehodna, predvsem zaradi preprečevanja ilegalnih prehodov številnih beguncev z manj srečnih koščkov tega sveta, pa tudi zaradi preprečevanja kriminala. To bomo kaj hitro občutili na južni, zunanji meji EU.

Evropska Unija se vedno bolj spreminja v naš skupni dom. Ne bo vse dobro, kar bo to zraščanje prineslo, a odprte meje gotovo lahko štejemo med bolj pozitivne dele te velike zgodbe.