Od trenutka, ko se je vrnila v Pakistan, je Benazir Bhutto tvegala svoje življenje, kar je pokazal že grozljiv napad v Karačiju, ki je vzel skoraj 150 življenj na sam dan njenega povratka. Tisti napad je preživela nepoškodovana, a bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do naslednjega poizkusa atentata. Dvakratna predsednica vlade Pakistana v letih 1988-90 in 1993-97, hčerka Zulfikarja Ali Bhutta, ki ga je dve leti po državnem udaru leta 1977 dal ubiti general Zia ul-Haq, je leta 1999 zapustila Pakistan zaradi obtožb o korupciji. Bilo je to tudi leto, ko se je na oblast povzpel Pervez Mušaraf. Vrnila se je oktobra leta 2007, da bi ponovno prišla na oblast. Ni ji uspelo.

Razen tega, da je bila prva ženska, ki je kot predsednica vlade vladala Pakistanu in je imela sekularne poglede na svet, po vrhu pa je bila še simbol vsem naprednim ženskam v muslimanskem svetu, kaj vse je mogoče doseči kljub številnim oviram, je v svoji opoziciji pakistanskemu diktatorju očitala, da se z ekstremisti ne bori dovolj ostro. Sama je vedela, kakšne bodo posledice takšnih izjav v napetem ozračju ‘boja proti terorizmu’. Kakor je poročal Pakistanski News, je:

usmerila svoj prst proti upokojenim elementom državnih obveščevalnih agencij, proti tistim, ki so se sami spremenili v verske fanatike ali podpornike nasilnega ekstremizma, rekoč da jo hočejo odstraniti, ker podpira umirjen in liberalni Pakistan.

Imela je tako mogočne sovražnike, pa vendar je silila na shode, da bi podžgala več desettisočglave množice, s pomočjo katerih se je želela zavihteti na vrh. Prav te množice so namreč bile in so edino sredstvo s katerim se da v Pakistan pripeljati demokracijo. Gotovo tukaj tiči veliko tveganje, a hkrati je demokracija edina alternativa vojaški diktaturi generala, ki mu ni uspelo preprečiti širjenja ekstremizma. V zahodnih prestolnicah so gotovo računali na to, da bo Benazir Bhutto s svojo množično podporo z lepim plaščem demokratičnosti prekrila diktaturo Perveza Mušarafa in s tem odvzela mobilizacijsko sredstvo ekstremistom, ki so se že zelo razbohotili.

Toda to ni samo neuspeh karizmatične in ambiciozne hčere Pakistana, ki se je šolala tudi na Harvardu in Oxfordu. Njena smrt je iz igre vrgla igralko na političnem bojnem polju, s katero so si zahodne sile, predvsem ZDA, obetale spremeniti razmere v Pakistanu, ključnem zavezniku v boju proti islamskim ekstremistom. General Pervez Mušaraf, ki se je zavoljo položaja predsednika predvsem pod pritiski zahodnih sil, odrekel poveljevanju vojski, je v svojih letih na oblasti državo pripeljal tako daleč, da je zdaj v resnični nevarnosti vsesplošnega nasilja, v katerem lahko razne radikalne skupine ogromno pridobijo. Na obmejnih področjih z Afganistanom, koder se razmere tudi slabšajo, prihaja do srditih bojev in velikih neuspehov pakistanske vojske. To potem, ko so ZDA v ’svojega diktatorja’ investirale na milijarde $. Napadov je vedno več, kljub vojaškim akcijam. Piše Juan Cole za Salon:

Vojska je bila vpletena v kar nekaj večjih spopadov v goratih plemenskih področjih severa in je zajela okoli 700 operativcev Al Kaide. A srdito neodvisni pripadniki plemen Waziristana in sosednjih območij so se borili naprej. V septembru 2006 je vojska s pripadniki plemen celo hotela vzpostaviti premirje, v želji da bi ti sami obračunali z militanti. Premirje se je pričelo krhati, ko je vojska vdrla v Rdečo mošejo v prestolnici Islamabadu.

Mušaraf je ukazal obračun s tistimi zabarikadiranimi znotraj in prišlo je do krvavega razpleta. Posledično so se razmere izrazito poslabšale in prišlo je do rekordnega števila samomorilskih napadov. Bil je to trenutek, ko je bil Mušaraf pripravljen popustiti zahodnim pritiskom in dopustiti povratek Bhuttove.

Čeprav bi naj bile demokracija in svoboda tisti besedi, za kateri bi se naj zavzemale in borile zahodne prestolnice, da bi enkrat potolkle pripadnike Al Kaide in z njimi povezane skupine, pa je seveda povsem jasno, da so ti dve besedi mnogi pripravljeni nadomestiti s trdim realizmom. Bolje diktatura v neki državi tretjega sveta, kot pa demokracija, ki bi na oblast pripeljala ljudi, proti katerim se v ‘vojni proti terorizmu’ pravzaprav borijo.

V Pakistanu se je zdelo, da volitve v januarju leta 2008, ki so zaradi smrti Benazir Bhutto zdaj vedno bolj pod vprašajem, lahko prinesejo pozitivne spremembe. Diktatura ni prinesla zmage nad ekstremisti, temveč jih je le okrepila. Ker ni bilo možno opozicije organizirati za poštene volitve, s katerimi bi se dalo oblast zamenjati, je bilo jasno, da bodo največji ekstremisti v opoziciji lažje na svojo stran pridobili množice. Pakistanska ljudska stranka, po drugi strani, bi lahko vse te množice pridobila na svojo stran in s tem odvzela vetra v jadra ekstremistom. Boj med silami, naklonjenimi zahodnim interesom in tistim goreče nasprotnimi ne bi bil več boj med diktaturo in prebivalstvom, temveč boj med demokracijo in nekaj fanatiki, ki bi bili odrinjeni na rob.

Zdaj, po smrti Benazir Bhutto, je veliko vprašanje, kaj se bo zgodilo. Če je kmalu ne bo nadomestil kdo podobno karizmatičen in nadaljeval njenega dela, se utegne zgoditi, da bodo v Washingtonu diktaturo Perveza Mušarafa sprejeli za edino možno izbiro, kar bo pomenilo nadaljevanje stanja, ki je sploh privedlo do vsega tega vrenja. To pa je v državi oboroženi z jedrskim arzenalom, ki po vrhu še meji na Afganistan, koder je več kot 50000 tujih vojakov, zelo nevarno