Še zdaj mi je žal, da nisem šel gledati Persepolisa. No da, bom ga že še dobil in si ga ogledal.

Kakorkoli, o filmu bom pisal tedaj, ko ga bom videl. Nekaj drugega zdaj. Tako enostavno je v teh časih, ko nas učijo, da moramo biti sebični in gledati samo nase, pozabiti na to, da so še drugi ljudje, mnogi daleč proč, v državah, za katere vemo samo zaradi televizije, ki imajo svoje želje, svoje sanje, svoja pričakovanja, svoje tragedije. V svetu polnem tragedij, so le te postale le snov prodajalcev novic, tistih, ki vsakodnevno štejejo koliko je bilo ubitih, koliko pohabljenih, koliko posiljenih. Množice ljudi, ki prihajajo in odhajajo, ne da bi imeli kakršnegakoli stika z njimi, ki nam ne pomenijo čisto nič, ki so samo za kulise v našem življenju.Že samo zaradi tega trailerja mi je hudo, sem ganjen, žalosten, da obstoji nekje na drugem koncu sveta bitje, s svojimi sanjami, mogoče podobnimi mojim.