Doba Vladimirja Putina na mestu predsednika Rusije se končuje. Kmalu bo njegov položaj zasedal drugi, sam pa se bo, če bo šlo vse po načrtih, preselil na mesto predsednika vlade. Kakorkoli, neko obdobje bo končano. Obdobje, ki je bilo za Rusijo najbolj pozitivno v zadnjih desetletjih.

Po propadu Sovjetske Zveze je Rusija na svetovnem prizorišču ostala kot ogromen in na smrt bolan velikan. Boris Jelcin, prevečkrat pijan za dobro svoje države in preveč popustljiv raznim oligarhom, se je mnogokrat zamajal in tako se je majala tudi Rusija. Njena demokracija je bila ogrožena že z dogodki okoli Bele hiše, ko je Jelcin dal obstreljevati upornike, na volitvah, ko je premagal predstavnika komunistov, Genadija Zjuganova, pa je vse skupaj postala samo še predstava za naivne. To so bili časi, ko so Rusi eksperimentirali z reformami, ki so jim jih svetovali zahodnih zagovorniki prostega trga in je država šla k vragu, medtem ko je za nekaj uspešnih to bil raj na zemlji.

Posledice so bile katastrofalne, revščina se je širila, vojska propadala, prebivalstvo se je krčilo, izobraženi so bežali. To je bila Rusija, kakršno so na zahodu ljubili. Velikan da, toda šibek velikan. Velikan, ki ga je bilo možno izkoriščati in ki ni predstavljal grožnje.

Potem se je zgodil čudež, ali, morebiti je bilo vse skupaj samo logična posledica pretekle katastrofalne vladavine in je moral priti nekdo, ki je stvari vzel v svoje roke in državo obrnil v pravo smer, proč od prepada, kateremu se je nezadržno približevala. Ta čudež je bil Vladimir Putin, človek ki je bil popolno nasprotje Jelcinu, majhen a športen in nikoli pijan.

Z novim tisočletjem je postal predsednik. Že prej, kot predsednik vlade, je rusko vojsko vodil nazaj v Čečenijo, kjer si je v naslednjih letih, kljub vsem nasprotnim napovedim zahodnih analitikov, uspela priboriti zmago. Bila je to krvava zmaga, a zmaga vsekakor. In to je storila vojska, ki je po vdoru čečenskih upornikov v Dagestan komaj nabrala dovolj sil, da je sploh lahko izvedla invazijo!

Marsikaj so Putinu skozi njegov čas očitali. Da uničuje že pridobljeno svobodo medijev, demokracijo, da je kriv za kršitve človekovih pravic, da, celo da je dal ubiti nekega nepomembnega Litvinenka, človeka, ki je v svojih blodnjah napade na stanovanjske bloke v Moskvi pripisoval kar oblastem in ki je nekaj sanjal o tem, da je Romano Prodi bil agent KGB-ja! Pri tem so bili to pogosto isti ljudje, ki v Jelcinovem času tega niso govorili, pa se je dogajalo marsikaj podobnega. Resnica je pač takšna, da močna in stabilna Rusija nikoli ni bila v interesu zahodnih sil in človek, ki jo je takšno naredil in je začel širiti njen vpliv, je moral obveljati za sovražnika, če ne celo za novega Stalina. Primerjava je seveda absurdna.

Ruski BDP se je pod Putinom dvignil za 75%, prav tako industrijska proizvodnja, povprečne plače so se povečale z 90 na 500 $, pokojnine pa z 33 na 140 $. Delež prebivalstva pod pragom revščine se je s 30% znižal na 14%. Država se je stabilizirala, gospodarstvo raste. Postala je energetska velesila, na zunanjepolitičnem področju je končno zopet postala enakovreden igralec na svetovnem odru. Celo upadanje števila prebivalstva se je začelo upočasnjevati, Rusi imajo več otrok kot pred leti.

V osmih letih vladavine Vladimirja Putina je država doživela mnogo več dobrega kot slabega, ne glede na nekaj odmevnih tragedij kot so bili napadi čečenskih teroristov in smrt mornarjev na Kursku, ter mnogo drugih manjših tragedij, ki so izvirale iz let pomanjkljivega vlaganja v popravila in modernizacijo opreme, stavb, rudnikov, pravzaprav vsega.

Putin in njegov naslednik (Ria Novosti)

Vendar je nekaj, kar bi utegnilo Rusom v prihodnosti povzročiti kar nekaj preglavic in ki izvira, zanimivo, prav iz dobre vladavine preteklih osem let. To je, da je bil Putin v resnici dobri kralj!

Njegovi uspehi so mnogi in ljudje ga vidijo kot uspešnega vladarja in mu odpuščajo centralizacijo moči v lastnih rokah. Da, našli se bodo mnogi, ki bodo po letih anarhije, ki jo je povzročil propad bivšega komunističnega imperija in vlada šibkega Borisa Jelcina, trdo roko skoraj absolutnega vladarja imeli za edino pravo izbiro. S tem, ko je Putin storil toliko dobrega za svojo državo, je morebiti uničil možnosti za pravo demokracijo z učinkovito delitvijo oblasti, pri čemer se razne veje nadzorujejo. Zakaj bi kaj takšnega imeli, če pa je Putin imel skoraj vse v svojih rokah in je to vodilo samo k napredku? Pravilno je izbiral svoje ministre in sodelavce in ali to ne pomeni, da je vsak sposoben predsednik možen enakega?

A to je napačno razmišljanje, kajti Vladimir Putin je ne samo, da je sposoben, bil tudi ob pravem času na pravem mestu, bil je človek za situacijo v kateri se je Rusija znašla. Deset let kasneje bi morebiti prav isti človek pogorel. Zato pa je potrebna razvita demokracija, v kateri ni vse odvisno od predsednika, v kateri lahko posamezni deli sistema delujejo avtonomno. Putinu ni uspelo ustvariti takšnega sistema, niti ga ni hotel. Potreboval je svoj način da je rešil državo in ni mogel razmišljati o tem, kako bi oslabil svojo lastno oblast. Bi bil to tudi samomor.

Tako to delo ostaja njegovemu nasledniku, ali pa, možno celo, da se bo Putin sam kot predsednik vlade z dovolj veliko podporo v parlamentu lotil projekta spreminjanja političnega sistema v parlamentarno demokracijo. Če bi storil kaj takšnega, bi ga resnično lahko razglasili za očeta moderne Rusije, novega Petra Velikega.