Te dni na Al Jazeeri vrtijo dokumentarec o pripadnikih plemena Hmong v Laosu. V času vietnamske vojne so nespametno sprejeli ameriško zavezništvo in se borili proti komunistom. Ko so Američani odšli, so ostali prepuščeni samim sebi. Preganjani so se zatekli globoko v džunglo, koder jih laoška vojska še vedno lovi kot živino. Njihovo število se je zmanjšalo z 18000 na 7000. Živijo bedna življenja, nevredna ljudi. Jedo lahko le tisto, kar ponuja džungla in to ni veliko. So zlomljeno pleme, poraženi ljudje.

Zorana Baković je v prispevku za DELO pod naslovom Med harmonijo in kaosom v ponedeljek med drugim zapisala tudi naslednje:

Bolj ko se bo večala represija nad himalajskim območjem in še posebno nad lamaistično duhovščino, glasnejše bodo zahteve militantnih krogov Tibetancev v eksilu, da se odpovedo miroljubnemu smehljaju in dobronamernim pridigam. Najnovejši neredi so morebiti poslednje opozorilo o globini brezna, v katerega lahko pade koncept vsiljene harmonije, če ne vzamejo resno dalajlamove tožbe o ‘kulturnem genocidu’. Pod budističnim mirom na licu verskega poglavarja se skriva zadržani nemir njegovega ljudstva.

V tem je grožnja, nedvomno. A kakšno grožnjo lahko nekaj milijonov Tibetancev predstavlja mogočni Kitajski in njeni ogromni oboroženi sili? Gotovo, lahko se začnejo nasilno upirati. Podstavijo kakšno bombo, ubijejo kakšnega policista, živega zažgejo kakšnega Han Kitajca. To pa je tudi vse. Potem pride soočenje z jezo največje oborožene sile na svetu, ki ima na svoji strani vsa orodja totalitarne države, ki se ji ni bati pritiskov medijev in posledično javnega mnenja. Lahko Tibetanci so jezo preživijo? Jim bo kdo pomagal?

Tega ne moremo pričakovati. V časih, ko je ameriška vojska zakopana v iraški puščavi in se ameriško gospodarstvo obrača navzdol, Evropa pa je nesposobna poskrbeti celo za svojo lastno varnost in namenja izredno malo denarja za obrambo, je ni sile, ki bi Kitajski lahko karkoli preprečila. To, kar imenujemo zahod, ima svoje interese in ti interesi narekujejo, da je bolje biti tiho. Zato Tibetancev nihče ne bo branil. Niti z gospodarskimi sankcijami jih nihče ne bo podprl.

Obstaja možnost bojkota olimpijskih iger, a kaj, ko tukaj tiči še mnogo večja nevarnost. Kaj, če se kljub bojkotu ZDA in EU večina držav sveta še vseeno udeleži iger? To bi bil samo še en dokaz, da ni izolirana Kitajska, temveč da so se ZDA in na žalost tudi EU, znašle same sredi vedno bolj sovražnega sveta, ki spoznava, da je zahodne hegemonije že skoraj konec. Marsikje po svetu namreč na kitajske investicije, na katere na zahodu opozarjajo kot na znamenja novega kolonializma, gledajo izrazito pozitivno, pa tudi na vlogo te velike države v svetu gledajo odobravajoče.

Razumljivo je, da si Tibetanci želijo samostojnosti, če ne drugače pa neke avtonomije, ki bi jim zagotovila ohranitev lastne kulture. Hej, če so Albanci na Kosovem lahko dobili svojo državo, zakaj je potem Tibetanci ne bi smeli?

Realnost na tleh temu nasprotuje. Tibet ni Kosovo. Preprosto nimajo možnosti, da bi se uprli mogočni sili, državi, ki bo bržkone naslednja gospodarska in vojaška supersila. Nimajo možnosti ne v vojaškem uporu, saj bi jih zmleli in pohodili kot nadležne mravlje, ne v miroljubnem protestu, saj ne nagovarjajo demokracije, koder bi svoja sporočila lahko predstavljali ogromni javnosti, ki bi potem pritiskala na demokratično izvoljeno oblast. Imajo še celo srečo, da so tako izpostavljeni in da gre mnogim zahodnjakom v primeru Tibeta za boj proti modernizaciji, za iskanje pravljične dežele na strehi sveta, kjer se pretaka duhovnost. Ti ljudje so glasni zagovorniki njihovih pravic in zato tudi toliko pozornosti. Marsikdo drug je ni deležen.

Če se bodo Tibetanci uprli, jih bo čakala podobna usoda kot menihe upornike v Mjanmaru.  Pretepli in ponižali jih bodo in svet bo le nemočno gledal njihov poraz. Če bodo imeli srečo. Lahko je namreč še hujše. Pripadniki plemena Hmong so dober dokaz.