V petek je minister za pravosodje predstavil delovni osnutek zakona, po katerem bi povrnili premoženjsko škodo iz časa druge svetovne vojne. Odškodninske zahtevke bi naj vložilo med 100000 in 150000 upravičencev, skupaj pa bi po ocenah ministrstva cena znašala 600 milijonov evrov.

Upravičenci bi bili vsi, ki so bili oškodovani od katerekoli strani v vojni, torej žrtve partizanov, domobrancev, Nemcev, Italijanov, pa tudi žrtve zavezniških bombardiranj naših mest.

Kot poroča spletno Delo:

Kot je še dejal minister Šturm, dokazovanje škode ne bo težko, saj je bila škoda takrat popisana zelo natančno, zato bodo ta gradiva lahko uporabili v celoti. Možno pa bo uporabiti tudi sekundarno gradivo, kot so npr. zemljiške knjige, katastri in šolske kronike, je poudaril minister.

Zanimivo, da opozicijske stranke v večini niso pokazale kakšnega hudega nasprotovanja. Predlog so pozdravili tako v SD kot LDS, nasprotujejo mu v Zares.

600 milijonov evrov je zelo veliko denarja, posameznik bi lahko dobil do 200000 evrov. Ker večina tistih, ki so škodo utrpeli, že zdavnaj ni med živimi, bi denar dobili njihovi potomci. Vprašanje je, ali je nekdo, ki ničesar ni prispeval k recimo nekemu objektu, tovarni ali hiši, ki je celo samo potomec, res upravičen do takšne odškodnine, tudi če je veliko manjša od tistih bajnih 200000 evrov. Drugo vprašanje je, ali je res dolžnost vseh državljanov davkoplačevalcev, kajti le od njih prihaja denar, da poskrbijo za te ljudi. Navsezadnje govorimo o dogodkih izpred šestdesetih let in o ljudeh, ki zavoljo tedanjih dogodkov po večini ne živijo na robu revščine. Če se že najde kakšen takšen primer, mar potem res ni druge rešitve; npr. socialne pomoči? A to niti ni stvar pomoči revnim, temveč stvar nalaganja bremena na ramena večine za izgube manjšine pred mnogimi leti.

Tukaj smo soočeni s pomembnim vprašanjem, na katerega je bolje, da odgovorimo racionalno, sicer nas bodo posledice še dolgo teple. Nikakor ne more biti tako, da bi država prevzemala odgovornost za dejanja ljudi, ki so živeli v drugačnih časih in v drugačni ureditvi. Pa tudi te pravice nima, saj ni sama zase, temveč jo resnično lahko imenujemo za lastnino njenih državljanov. Vseh njenih državljanov. In ker lahko pri tem govorimo samo o večini, ne moremo dopuščati, da bi na račun večine bogatela manjšina in to ne skozi posledice ekonomskega sistema, pač pa skozi odločitve vlade. Vprašamo se lahko, kaj pride potem. Mar ni še veliko ljudi, ki so bili kakorkoli oškodovani v preteklih desetletjih in bi utegnili zahtevati pravico?

Gotovo je tako, da si še žive žrtve  zaslužijo povsem drugačno obravnavo, kot potomci že zdavnaj pokopanih. Tukaj bi bilo pametno potegniti črto.