Vemo, da je naš planet bolj povezan kot kadarkoli prej v zgodovini; tako zelo celo, da ne moremo več govoriti o izoliranih družbah brez stikov z drugimi družbami. Tudi v primeru posameznikov je težko  živeti življenje meniha, skritega nekje v daljnem gozdu, živečega od sadov svojega dela, brez stikov z drugimi ljudmi. Svet je preprosto postal preveč kompleksen  za kaj takšnega.

Še bolj je to res za države, ki so odvisne druge od drugih, mnogokrat celo za najosnovnejše dobrine, kot hrano in gorivo, brez katerih bi bilo težko obdržati njihovo blagostanje. Severna Koreja, ki bi jo mogoče kdo razglasil za najočitnejši primer izolirane države, je dober primer tega, kaj se lahko zgodi, če si odrezan od sveta, predvsem če nimaš dostopa do zadostnih količin goriva.

Težko si je v tem zgodnjem 21. stoletju predstavljati kako bi bil svet videti brez vse te povezanosti, ki definira naša življenja  tako zelo, da se nam ne zdi čudno, če knjige naročamo preko interneta in jih dobimo iz Velike Britanije ali ZDA,  v bližnji veleblagovnici kupujemo hrano iz Poljske ali Argentine in vozimo s polnim tankom goriva, ki izvira iz Bližnjega Vzhoda ali Rusije.

Resnično lahko to poimenujemo svetovno gospodarstvo, v katerem igralci iz različnih držav z različnimi političnimi sistemi trgujejo in sodelujejo na razne načine. Države, seveda, prihajajo v različnih oblikah in velikostih, in kar je bolj pomembno, z različnimi ravnmi moči naproti drugim državam in skupinam znotraj svojih mej. Tako imamo paleto držav od izredno centraliziranih sil do  držav v katerih je centralna oblast skoraj neobstoječa (Somalija do pred kratkim je dober primer), od vojaške velesile do vojaških palčkov.

In kot trdi Wallerstein: ‘Kapitalizem je lahko uspel natančno zato, ker je svetovno gospodarstvo imelo v svojih mejah ne samo en, ampak mnoštvo različnih političnih sistemov.’

A najprej si poglejmo povezanost svetovnega gospodarstva, ki je odvisna od ravni tehnološkega razvoja, predvsem transporta. Prav tako transportne zmogljivosti določajo meje svetovnega gospodarstva. Bolj razvite so transportne zmogljivosti, dlje in ceneje je mogoče  izdelke iz različnih koncev sveta  prevažati na svetovne trge in bolj povezane so države na povsem različnih koncih sveta. K vsemu temu je potrebno seveda dodati še informacijski razcvet, ki nam omogoča hitro trgovanje, kot tudi pridobivanje informacij.

S povezanostjo prihaja tudi delitev dela, ne samo znotraj posameznih držav, pač pa tudi geografsko, ko so bolj razvita območja dom bolj naprednih industrij, medtem ko se druga morajo zadovoljevati s prodajo kmetijskih izdelkov, zadnje čase tekstila in predvsem naravnih virov. Znotraj svetovnega sistema imamo torej močnejše dele, ki jih Wallerstein poimenuje  države centra in periferna območja, koder so države šibke. Vmes doda še semiperiferijo, vmesno področje, v katerem je mogoč tako premik navzgor po lestvici kot tudi navzdol, in zunanja področja; toda ostanimo pri prvih dveh. Za  države centra lahko rečemo, da imajo močno državno mašinerijo z razvito birokracijo in močno vojsko, medtem ko ima periferija šibke vlade brez veliko moči vplivanja celo na dogajanja znotraj svojih meja.

Osredotočil bi se tukaj predvsem na povezanost, na odvisnost držav med seboj. Postavlja se namreč vprašanje, ali lahko uspeh enih držav ločimo od neuspeha drugih? Oziroma, ali lahko kapitalistični sistem ocenjujemo po uspehu najuspešnejših držav, Irske ali Kanade npr. ali pa moramo v enačbo vključiti tudi kakšno Bolivijo ali Nigerijo.

V bistvu bi vse skupaj lahko prenesli na odnose med posamezniki ali na skupine znotraj držav, torej, ali lahko uspeh države ocenjujemo po uspešnosti njenih podjetnejših članov, ali pa moramo v obzir vzeti tudi tiste na dnu lestvice. Vprašanje je, ali je delavec prav tako zaslužen za uspeh podjetja kot njegov lastnik, tudi če dobiva manjšo nagrado in ali je uspeh lastnika sploh mogoč brez tudi najslabše plačanega delavca.

Toda ostanimo na ravni držav.  Zaposlitve, ki potrebujejo več znanja in denarja, so po večini rezervirane za višje razvita področja, ker kapitalistično gospodarstvo nagrajuje akumuliran kapital, vključno s človeškim kapitalom. Države torej, ki so že tako bogate in lahko zagotavljajo tudi dobro šolstvo imajo veliko prednost pred državami, ki lahko svetovnemu gospodarstvu ponudijo samo neizobraženo delovno silo, surovine in preproste izdelke. Premiki po lestvici so seveda možni in države se lahko sčasoma premaknejo iz periferije v center, vendar ne gre zanemarjati prednosti držav centra, ki imajo dostop tako do tehnologije, izobražene delovne sile kot do potrebnega kapitala.

S tem v mislih se lahko vrnemo k pogledu na svetovno gospodarstvo kot na celoto in k vprašanju ločevanja uspešnih in neuspešnih držav. Jih sploh lahko ločimo, ali pa so vse le del skupnega sistema v katerem je sestavni del tega sistema tudi razdelitev na zmagovalce in poražence, posledica tega pač, da se dobički delijo tako, da predvsem koristijo tistim na vrhu, ne onim spodaj. Torej, na uspešnost svetovnega kapitalističnega gospodarstva ne moremo gledati samo iz zornega kota nekaj najuspešnejših držav, temveč moramo vključevati tudi države, ki jih sicer težko označimo za primere predstavniških demokracij s prostotržnim gospodarstvom, a so vseeno dobaviteljice prav tistih surovin, ki omogočajo razcvet uspešnim državam. Pri ocenjevanju svetovnega gospodarstva moramo razumeti, da gre za dobro povezano celoto v kateri je mesto tako za države centra kot za periferna območja, še več, drugače sploh ne more biti in izenačenje sveta na neki ravni razvitosti in blagostanja je le iluzija, ki bi jo mogoče moglo uresničiti le svetovno socialistično gospodarstvo, ki ga ne moremo primerjati s preteklim obvladovanjem nekaterih socialističnih elit določenih držav v večjem sistemu.

To je sistem v katerem ne moremo uspeha enih ločevati od neuspeha drugih in četudi je res, da kar nekaj krivde leži pri samih državnih igralcih na svetovnem prizorišču, drži tudi, da so možnosti enih za uspeh mnogo večje kot možnosti drugih.

Gotovo je ena izmed nasprotujočih si stvari sodobnega časa močna povezanost sveta, ki se druži z neverjetno delitvijo dela tako znotraj posameznih držav kot tudi geografsko. Ta povezanost tudi ne preprečuje velikih razlik med bogatimi in revnimi, še več, zdi se kot da se to prenaša tudi v meje držav centra, koder lahko vidimo, da se prepad med uspešnimi in neuspešnimi povečuje. Resnično lahko govorimo o svetovnem gospodarstvu, o sistemu, ki obsega prav vse in nikogar več ne pušča zunaj, izoliranega v svojem majhnem vrtičku. Toda, kakor že rečeno, z vso to povezanostjo prihajajo tudi neverjetne razlike in delitve.