Začenja se matura, danes so dijaki pisali esej. Nekateri  vse skupaj imenujejo  zrelostni izpit, a v bistvu to ni nič drugega kot selekcijsko sredstvo za nadaljnje izobraževanje in vaja iz pomnjenja marsikdaj neuporabne snovi. Da ne govorimo o tem, kako se lahko zaradi enega samega slabega dne nekomu zalomi za vse življenje.

Naše šolstvo je na žalost urejeno tako, da ustvarja dobre, ne, izvrstne kratkoročne pomnilnike, ki so si spodobni zapomniti ogromno snovi, odlično pisati teste, potem pa vse skupaj hitro pozabiti. Tako ni nič čudnega, če študenti na kakšni družboslovni smeri v tretjem letniku ne vedo več, kaj so počeli v drugem letniku, imajo pa kljub temu izredne ocene.

Da ne govorimo o tem, da večina ne ve, kaj bi po študiju sploh počela in je seveda nezadovoljna, ko spozna, da so na voljo večinoma dokaj birokratske zaposlitve za 5. stopnjo. Ker jih nihče ni privajal k inovativnosti, kaj šele da bi si drznili tvegati kot samostojni podjetniki, pristanejo v resničnih težavah, nezadovoljni nad možnostmi pred sabo. Kar samo še poveča njihovo frustriranost, je nenehno vcepljanje sebičnosti v njihove glave, ki jim ga od malih nog naprej brezplačno ponujajo vsi, od staršev do medijev. Važno je namreč prilesti čim višje in si zagotoviti čim boljše pogoje, pa čeprav je pri tem potrebno čez trupla. Takšna znamenja sebičnosti in socialne otopelosti lahko občudujemo na primeru zdravnikov, ki bi naj pomagali ljudem, a zahtevajo neverjetno povišanje svojih plač v času, ko eno stopnico nižje mnogi, vsekakor potrebni zaposleni, lahko računajo le na nekaj borih procentov dodatka.

Ne, ta zrelostni izpit ne preverja družbene odgovornosti mladih, niti ni tukaj pomembno, ali iz šol prihajajo dobri, ali slabi ljudje, takšni, ki bodo pomagali sočloveku, ali takšni, ki jim ne bo mar trpljenja drugih. Tudi pravega, uporabnega znanja ne preverja.