Včasih kakšen zelo priljubljen blog kar izgine, ne da bi zaradi tega bilo kaj preveč razburjenja v blogosferi. Ker že dolgo pišem, sem videl kar nekaj takšnih koncev. Imam občutek, da bo nekega dne mrknil celo sam veliki Had, pa ga bo večina pozabila že v kakšnem mesecu.

Michael Manske je bil s svojim blogom The Glory of Carniola gotovo kar nekaj časa ena zvezdica na nebu naše blogosfere, pa zdaj že kar nekaj časa ni nič napisal. Gotovo, na blogu ni nič o tem, da bi nehal za stalno. Človek je zaposlen. Pa vendar, kako nepomembna je v bistvu blogerska opaznost in tudi koliko prijateljev in znancev in bralcev ima.

Ker to ni plačano delo, je potrebno za pisanje najti druge motivacije. Nekateri se radi kažejo svetu in se sončijo v pozornosti. Ti ne trajajo pretirano dolgo. Drugi se zabavajo. Tudi ti ne trajajo dolgo. Potem so takšni, ki se povezujejo in si iščejo prijateljev in sogovornikov. Takšni znajo ostati kar dolgo. Najboljši recept za dolgotrajno pisanje pa je tako ali tako neka notranja potreba po izražanju lastnih misli. In kanček discipline. Ljudem mine vsako delo, ko ga nekaj časa ne opravljajo več in tako je tudi s pisanjem bloga.

Pri blogih je še mnogo bolj kot pri ostalih mediji opaziti minljivost. Stvari se spreminjajo. Enkrat so priljubljeni eni, potem spet drugi, nekdo ki je še včeraj prišel na dan z izredno dobrim zapisom, je naslednji dan že pozabljen.

Kar je še posebej žalostno pri omenjenem blogu, je da imamo izrazito malo blogov v angleščini, kar kaže na to, da ne povezujemo veliko zunaj naše slovenske omejenosti. Gotovo, Manske je Američan, ampak spomnim se, da je veliko ljudi, ki so pisali v angleščini, čez čas preklopilo v slovenščino.