Pomislili bi, da bo v načeloma egalitarnem političnem sistemu kot je demokracija, na koncu dneva večina uveljavila svoje interese. Če velja načelo en volivec en glas in lahko vidimo, da je npr. delavcev in nižjih uradnikov mnogo več kot zdravnikov in sodnikov, bi lahko pričakovali, da bodo prvi že samo s svojo množičnostjo dosegli, da bo najprej poskrbljeno za njihove želje, šele potem za tiste, ki jih je manj. Pa vendar očitno ni tako.

Stopnja participacije, pri čemer politično participacijo definirajmo kot ‘delovanje državljanov, s katerim skušajo vplivati na delovanje vlade in vladnega osebja in na politične procese’, se razlikuje glede na družbeni položaj. Tisti, ki imajo več bogastva, višji ugled, lažje vstopijo v politično areno in lažje vplivajo na odločevalce, kot tisti, ki imajo le malo sredstev, skoraj nič ugleda in zelo malo znanja o tem, na katere vzvode je pravzaprav potrebno pritisniti.

Nadalje ima tisti, ki ima visok položaj, tudi vednost o tem, kako se participira, saj se s statusom povečuje tudi stopnja izobraženosti, tisti, ki je izobražen, pa bolje ve, kaj storiti, ko hoče braniti svoje koristi. Medtem ko tisti, ki ima visok družbeni položaj, razume politično besedovanje in misli da ve, kako je moč vplivati nanj, se tisti, ki takšnih možnosti nima, sprijazni s svojo neusposobljenostjo in za poseganje v politiko pooblašča druge. Ne odsotnost mnenja, marveč ta občutek neusposobljenosti je tisto, kar te zadnje odvrača od participacije.

Tisti, ki se z družbenega gledišča postavljajo v središče, imajo tako tudi psihološko prednost: izobrazba in ugled jim utrjujeta tudi samozavest in prepričanje v lastno zmožnost za spreminjanje stvari.

Tako, tukaj je vsaj delno pojasnjeno tisto vprašanje, ki bega mnogo ljudi: kako lahko neka majhna elita odloča namesto množic. Razumljivo postane tudi, da npr. zdravniki lažje vplivajo na oblast kot čistilke v isti bolnišnici. Eni bodo dobili 15% višje plače, drugi 3% višje. Eni bodo znali komunicirati z mediji in bodo pri tem samozavestni, drugi tega ne bodo znali. Eni bodo znali prepričati javnost v svoj prav, drugi tega ne bodo znali. Ta javnost, ki je v bistvu sama sestavljena večinoma iz slojev, ki so bliže čistilkam, nižjim uradnikom, delavcem, itd., kot zdravnikom, bo zaradi vere v lastno neusposobljenost, pripravljena pogoltniti razlike v družbi.

Velika težava se pojavi, ker vsi tisti, ki raje zaupajo bolje izobraženim predstavnikom njihovih interesov, v resnici pogosto takšnih predstavnikov niti nimajo. Poglejmo si samo stanje delavstva pri nas, ki ima na voljo sindikate, ne pa tudi politične stranke. In ne, socialna demokracija je daleč od tega, da bi bila stranka, katere glavni sponzor bi bili sindikati, pač pa je le še ena ‘polovi vse’ stranka, ki se trudi priti na oblast.

Vse to priča ne samo o družbeni neenakosti, ampak tudi o politični neenakosti.