S kratko vojno smo vstopili v novo obdobje mednarodnih odnosov. V nekaj dneh je ruska oborožena sila ne samo porazila gruzinske napadalce, ki so na noč 8. avgusta poizkusili vrniti uporno Južno Osetijo v okvir Gruzije, ampak je svetovno javnost postavila pred dejstvo, da živimo v multipolarnem svetu. Vsem je jasno, da je prevlada ZDA po katastrofi v Iraku in Afganistanu in gospodarskih težavah doma končana in da smo vedno bolj soočeni s tekmo in bojem interesov več centrov moči. Rusija je velika sila, ki je uspešno demonstrirala svoje vojaške zmogljivosti.

Prago so preplavili Rusi. Ne invazijska vojska, ki bi hotela poustvariti sovjetski imperij, temveč množice turistov. Ko sem se sprehajal po čudoviti prestolnici razvijajoče se Češke, sem skoraj povsod slišal ruščino. Dobre razmere v največji državi sveta so mnogim Rusom omogočile, da začnejo obiskovati tujino in polniti blagajne turističnim delavcem. Slišim, da so dobri gosti, ki radi dobro jedo in na veliko zapravljajo in polnijo kapacitete najbolj elitnih hotelov. Tudi to je znamenje nove ruske samozavesti in statusa v svetu.

Idilični Češki Krumlov je mestece na žalost malo poznano slovenskemu turistu, čeprav ga bi po lepoti lahko primerjali z mnogimi najbolj znanimi svetovnimi znamenitostmi. V tem kraju, znanem po najstarejšem baročnem gledališču na svetu in nekdanjem sedežu mogočnih Roženbergov, sem v mračni srednjeveški gostilni sedel naproti dvema Rusoma. Bil je to šesti dan od začetka spopadov v Južni Osetiji in pogovor je nanesel tudi na to perečo temo. Marina, naša v zahodni Ukrajini rojena vodička, je mladega kirurga in njegovo partnerico, ki je pred kratkim končala univerzo, povprašala o njunem mnenju o konfliktu. Odgovor, bolje rečeno monolog, je razkril mnogo o ruskem pogledu na svet in o naivnosti, ki še vedno, četudi vedno manj, določa ruski pogled na svet, še posebej na tisti njegov del, ki samega sebe imenuje za zahod.

Ko sta predstavljala svoj prav, sta Rusa govorila skoraj drug čez drugega, si kimala in se popravljala; Južna Osetija, da je bila napadena, prav tako ruski mirovniki, ki so bili s tem prisiljeni v delovanje. Izražala sta presenečenje nad poročanjem zahodnih medijev in razlagala gruzinski napad na uporno pokrajino kot željo Sakašvilija, da za vstop države v NATO zagotovi nadzor centralne oblasti nad vsak pedjo gruzinske države.

Bilo je jasno, mlada Rusa sta sveto verjela v prav svoje domovine in hotela sta v to prepričati vsakogar pripravljenega poslušati. Ukrajinska vodička je pri tem poslušala in kimala, dajajoč vtis, da se strinja. Povprašala je še o tem, kaj si mislijo o tem Gruzinci in dobila predvidljiv odgovor o tem, kako je Sakašvili prebivalstvu onemogočil spremljanje ruskih medijev, ali na krat ko, da so pač slabo obveščeni. Na to je Marina dodal, da je imela nekaj dni prej izlet z gruzinski skupino in da so se ji zdeli razgledani in izobraženi ljudje. Vse to z izrazom na obrazu in tonom v glasu, ki je poudarjal strinjanje s povedanim, a jaz sem se pri tem spomnil na neko drugo zahodno Ukrajinko, s katero sem si dopisoval pred leti.

Njeno mnenje o Rusih je bilo, v bistvu, rasistično. Če si je kaj slabega možno misliti o katerekoli narodu, je ona to mislila o njih. Rusi zanjo dejansko niso bili ljudje. Nisem mogel drugače, da si ob vseh negativnih naslovih, ki so se tiste dni pojavili v časopisih, eden je celo primerjal rusko posredovanje s sovjetskim posredovanjem leta 1968 v Pragi, nisem mislil, da se vsaj malo pretvarja.

Možno je razumeti vse osti sovraštva, ki še vedno prepredajo tako vzhodno, kot Evropo v celoti. Poljaki, Čehi, Madžari, Ukrajinci, Estonci in drugi vidijo v svojem vzhodnem sosedu pravo grožnjo in hkrati simbol zla, krivca mnogih zgodovinskih grehov. Ne vsi, seveda, a mnogi vsekakor. To bolj, kot si Rusi kot dediči nekdanjega imperija lahko predstavljajo. Navsezadnje je mnogim predstavnikom velikih narodov težko razumeti zakaj jih drugi sovražijo, še bolj pa kako zelo se nekateri pretvarjajo, ko pridejo v stik z njimi. Pretvarjajo pa se tako glede svojih občutjih, kot glede vzroka svojih kritik določenih dejanj.

Rusi so naivni. Razmišljajo v okvirih iskrenosti, hkrati pa želijo zahod, del katerega hočejo postati, prepričati v svoj prav. To jim ne uspeva in jim tudi ne bo uspelo, saj vzroki za kritike ne ležijo v čemerkoli kar počnejo, temveč v dejstvu da so velika sila. Iskreno rečeno so kritike tistih, ki so podpirali neodvisnost Kosova, ki so kršili mednarodno pravo, da so ustvarili revno črno luknjo sredi Balkana, zdaj pa goreče zagovarjajo enovitost Gruzije, sprevržene. In sami pri sebi to zelo dobro vedo. Dobro vedo, da če je Kosovo lahko neodvisno, je potem to lahko tudi Južna Osetija. Možno je vleči vzporednice med obema konfliktoma in med delovanjem zunanjih sil in vzpostavljanjem nove realnosti na tleh. Če je ruska akcija v Gruziji brutalna, kaj je bilo potem bombardiranje ZRJ? Zverinsko kaznovanje celotnega naroda? Zakaj uporabljati različne besede za dve situaciji, ki sta si v osnovi zelo podobni? Kdor temu oporeka, ta odkrito laže.

Kar ni nič novega. Mednarodni odnosi, sploh med Rusijo in zahodnimi državami, so zgrajeni na pretvarjanju, da je mogoče ločevati interese držav od moralnih kritik. Dvoličnost ni nič presenetljivega, vsak laže ravno toliko, kot je to potrebno. Poglejmo si samo zaskrbljen, večno šegav izraz na obrazu ameriškega predsednika, ko pridiga o suverenosti Gruzije in prekomerni ruski uporabi sile. Tukaj imamo človeka, ki je dal brutalno bombardirati Irak in ki nenehno grozi kar nekaj državam po svetu z uporabo takšnega ali drugačnega nasilja. Iraška zabava, če se kdo ne spomni, se je imenovala ‘Shock and Awe’ in je vsebovala ognjene krogle sredi Bagdada. Da ne govorimo o tisočih mrtvih, med katerimi je ogromno civilistov.

Viharni časi

Rusko vztrajanje, čeprav vedno manj, na mednarodnem pravu, nam razkriva dobršno mero naivnosti. Laži nikoli niso presenetljive, presenetljivo je, če se kakšna velika sila dejansko trudi ugajati kateremu drugemu centru moči in igrati po pravilih, kakor so to zelo dolgo skušali početi Rusi. Namreč, če tega ne bi počeli, bi že zdavnaj orkestrirali vojno na Kavkazu in zaprli prehod v Centralno Aziji, ter priznali vsako prekleto republiko v njim neljubih državah, ki bi se odločila za neodvisnost. To bi jim namreč koristilo. Koristilo bi jim tudi prodajati sodobno orožje vsakemu nasprotniku zahoda in si s tem pridobiti priročne zaveznike. Tega niti približno ne počnejo v takšni meri, kot bi to počele ZDA, če bi bile v njihovi koži.

Toda, nekaj se je v preteklih dneh zgodilo. Nekaj, kar je bilo precej enostavno napovedati. Rusija se je prebudila in zavrgla zahodne pridige. Od zdaj naprej bomo živeli v spremenjenem svetu. Krivda ne bo ruska, krivda bo pri vseh tistih, ki so hoteli večno zahodno dominacijo nad vsem svetom. Velikan je vedno manj naiven.