John McCain je z izbiro  Sarah Palin  za svojo podpredsedniško kandidatko  tvegal zelo veliko.  Štiriinštiredesetletna guvernerka Aljaske  je bila popolna neznanka in komentatorji so stavili na povsem druga imena. Govorilo se je o Mittu Romneyu, še prej o Bobbiyu Jindalu, a o Sarah Palin nikoli.

Konservativcem, katerih velik del  je bil nezadovoljen z McCainom in njegovimi, na določenih področjih liberalnimi pogledi na svet, je bila ponujena kandidatka, ki se je vsaj na prvi pogled zdela kot ena izmed njih. Mati petih, nekdanja udeleženka tekmovanja za mis Aljaske,  borka proti pretiranemu zapravljanju države in proti korupciji in to celo v vrstah lastne stranke je imela že od vsega začetka potencial nagovoriti osrednjo Ameriko, množice med vzhodno in zahodno obalo, ki na svet gledajo drugače kot liberalni del ZDA.

Konservativci so izbiro pozdravili, mnogim v republikanski stranki se je zazdelo, da je tukaj oseba, ki se bo resnično borila za spremembe, da je zavel svež veter v stranki, ki jo je v preteklih letih že skoraj potopila Busheva politika doma in v svetu.

Po drugi strani pa se je iz liberalnih medijev  vsul pravi plaz kritik, takšen, kakršnega ni bil v tem predvolilnem boju deležen še noben kandidat. Najprej je seveda prišel napad iz štaba Baracka Obame.  S pravim zadoščenjem so opozorili, da ima Palinova bolj malo izkušenj, saj je  guvernerka šele dve leti, prej pa  je bila županja majhnega mesteca z manj kot desettisoč prebivalci. Takšna ženska bi naj, če bi se McCainu kaj zgodilo, vodila ZDA? Zagotovo neodgovorna izbira! Demokrati so se lahko veselili, da bodo zdaj lahko pri vprašanju izkušenj vrnili žogico republikancem. Povrhu se je razvedelo, da sta se McCain in Palinova pred izbiro srečala samo enkrat. Je mar senator iz Arizone mogel na podlagi enega samega srečanja dobro oceniti guvernerko?

Toda prišlo je še huje. Razvedelo se je, da je njena sedemnajstletna hči Bristol noseča. S svojim fantom bi se naj kmalu poročila. Njen mož je bil pred dvajsetimi leti aretiran zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Sama Palinova je dve leti pripadala stranki, ki se je zavzemala za neodvisnost Aljaske. Predstavljena je bila kot verski fanatik, ki se podi po gozdovih in predaja lovu. Sami ostri napadi torej.

Sarah Palin bi naj v boju za Belo Hišo odigrala nekaj vlog. Ena je seveda za McCaina utrditi podporo pri konservativcih, ki so do zdaj dvomili vanj. Druga je še prispevati k McCainovi podobi ostrega borca proti interesnim skupinam v Washingtonu in za koristi povprečnega Američana daleč od centra države. Tretja, pridobiti razočarane privržence Clintonove s kandidaturo ženske.

Znotraj republikanske stranke ji bosta prvi dve nalogi zagotovo uspeli. Pri tretji bo šlo zelo težko, saj njene vrednote bolj težko nagovarjajo volivce Clintonove, za katere je pričakovati, da bodo, če ne bodo ostali doma, vseeno volili Obamo. Je pa mogoče, da ji uspe na nekem drugem področju, kjer je demokratski kandidat še kako ranljiv. Medtem ko se težave Palinove zdijo povprečnemu Američanu vsakdanje, saj jih marsikateri pozna iz lastnih izkušenj, Barack Obama velja za bolj elitno žival, ki si je enkrat že dovolila napako ne preveč lepo označiti prebivalce majhnih mest, kar je tedaj dobro izkoristila Hilary Clinton.

Tudi sem bo usmerjena konica republikanskega napada: na njegov elitizem. Liberalni mediji bodo iz Palinove naredili žrtev. Vsepovsod vlačijo na dan  njene težave, a te jo delajo človeško in mnogi Američani se lahko poistovetijo z njo. Z Obamo se bolj težko, saj je njegova zgodba izjemna in že njegova način govora priča o tem, da ni povprečen Američan. On je simbol sprememb, človek upanja, a vsakdanji človek vsekakor ne. Ko liberalni mediji zaničujejo guvernerko Aljaske, na nek način ponižujejo tudi številne volivce, ki se spopadajo s podobnimi težavami. To pa je s stališča demokratske kampanje kontraproduktivno.