Republikanci za razliko od demokratov niso imeli sreče pri svoji konvenciji; ogrozil jo je orkan Gustav, ki se je nameril nad nesrečni New Orleans, pri tem pa vse boleče spomnil na opustošenje po Katrini in na zavoženo reševanje krize s strani ameriških zveznih agencij in predsednika Busha. Mnoge ljudi je spomnil, zakaj med drugim republikanci že leta izgubljajo tla pod nogami. Tudi zato, pa še zaradi marsičesa drugega, se George Bush ni udeležil velikega slavja v Saint Paulu, temveč je dvanajsttisoč glavo množico nagovoril preko velikega ekrana.

Orkan je seveda preusmeril veliko pozornosti proč od republikanske konvencije, a medije je očarala, na kakršen način pač že, izbira Sarah Palin za podpredsedniško kampanjo. Napadov in obtožb nanjo se je v rekordnem času pojavilo za malo morje in tako je vsak pričakoval njenega govora. Ni razočarala.

Predstavila se je kot dekle iz povprečnega ameriškega mesta, s težavami podobnimi povprečnemu malemu Američanu. Govorila je o tem, da ima pet otok, od katerih bosta dva služila v vojski, moža, ki je ponosen član sindikata in se rad vozi s snežnimi sanmi, o tem, da ženski v Ameriki niso zaprta nobena vrata. In hvalila je Johna McCaina, ki so ga še pred letom dni analitiki zaradi težav pri njegovi kampanji povsem odpisali.

On je mož, ki je 22 let nosil uniformo te države, in ki ni prelomil vere v tiste vojake v Iraku, ki so nam zdaj zmago prinesli v doseg rok.

Potem se je spravila nad Baracka Obamo in to z oznakami, ki bodo bržkone še na veliko uporabljane v prihajajočih osmih tednih končnice velike ameriške tekme za mesto predsednika ZDA.

Dodam lahko, da v majhnih mestih ne vemo čisto, kaj naj s kandidatom, ki hvali delovne ljudi, ko ga poslušajo in potem govori, kako se grenko oklepajo religije in orožja,  ko taisti ljudje ne poslušajo.

Prednost Sarah Palin seveda je, da se lahko z njo, ne glede na to, kako se to zdi noro liberalnim analitikom in komentatorjem, Američani majhnih mest poistovetijo. Zato tudi toliko govora o njeni družini, zato tudi takšen napad na Obamo, ki se je še v demokratski tekmi nespametno zarekel o prebivalcih majhnih mest in si prislužil obtožbe elitizma, s katerimi mu je tedaj Clintonova uspešno prevzela kar nekaj volivcev, ki še zdaj niso trdno na njegovi strani.  Še več, v govoru jePalinova  McCaina označila za nekoga, ki vedno pove kaj misli. Projekt McCain-Palin je označila za projekt pravih sprememb v Washingtonu, svoje delo na Aljaski pa kot v skladu z bojem proti velikim interesom in v korist povprečnemu Američanu.

Politika ni samo igra spopadajočih se strank in tekmujočih interesov.

Pravi razlog je izzvati status quo, služiti skupnemu dobremu in nacijo pustiti v boljšem stanju, kot smo jo našli.

Da bi se priljubila Američanom in jih prestrašila pred demokratsko administracijo, je predvidljivo uporabila grožnjo o zvišanju davkov v primeru zmage Baracka Obame, kar samo kaže na to, da se ZDA v primeru zmage republikancev obeta še več istega: nižanje davkov najbogatejšim in skriti davek za najrevnejše v obliki inflacije.

Kako vam bo bolje, če bo naš nasprotnik dodal masivno davčno breme na ameriško gospodarstvo?

Če je govor Sarah Palin navdušil široko bazo ameriških konservativcev in prebivalcev majhnih mest, hkrati pa služil kot dober napad na demokratskega nasprotnika,  je bil govor Johna McCaina mnogo bolj spravljiv. Napade je pustil svoji podpredsedniški kandidatki, sam pa je bil celo zmožen pohvaliti svojega tekmeca, čeprav je potem sistematično naštel razlike med obema. Pomembno, obljubil je, da v težkih časih za povprečne Američane ne bo zviševal davkov.

Verjamemo v nagrajevanje trdega dela in tistih, ki tvegajo in verjamemo, da je potrebno ljudem pustiti sadove njihovega dela.

Verjamemo v vlado, ki sprosti kreativnost in iniciativo  Američanov. Vlado, ki ne odloča namesto vas, ampak dela na tem, da imate več možnosti odločati sami.

McCain se je zavezal k ameriški energetski neodvisnosti. O tem je bilo v preteklih letih na republikanski strani, sploh vsakokrat, ko se je na kakšnem z nafto in plinom bogatem delčku planeta vnela kriza, povedano velikega, a storjenega skoraj nič.

Ko bom predsednik, bomo stopili na pot najbolj ambicioznega  nacionalnega projekta v desetletjih. Nehali bomo pošiljati 700 milijard $ v države, ki nas ne marajo preveč. Problem bomo napadli na vseh frontah. Več energije bomo proizvajali doma. Za nafto bomo  bomo vrtali na morju in vrtali bomo zdaj. Zgradili bomo več jedrskih elektrarn. Razvili bomo tehnologijo čistega premoga. Povečali bomo uporabo vetra, plime, sončne energije in naravnega plina.

McCain je svoj govor posvetil tudi varnostnim temam, boju proti terorizmu in v to kategorijo lahko seveda uvrstimo tudi zgornji odstavek o energetski neodvisnosti. Svet je prikazal kot nevaren kraj, kjer se za varnost ZDA lahko bori samo izkušen mož kot on sam.

Najpomembnejša tema njegovega govora pa so gotovo bile spremembe. Spremembe so namreč nekaj, kar ameriško volilno telo, nezadovoljno s preteklimi leti, zahteva in zato ni čudno, da je bila ta beseda ena izmed najbolj zlorabljenih v vsej dozdajšnji kampanji. McCain samega sebe predstavlja kot borca za male ljudi, kot nekoga, ki se je boril proti korupciji ne glede na to,v kateri stranki je do tega prišlo,  človeka, ki nasprotuje veliki vladni porabi in hoče, da Američani sami porabijo ustvarjen dobiček. Obljublja, da bo spremenil Washington, imperialno mesto, ki živi na ramenih milijonov ljudi, ki jih zdaj tarejo hude gospodarske težave. Če mu bo uspelo prodati svojo zgodbo, je vprašanje, a s Sarah Palin ob strani, ima kar nekaj več možnosti kot prej, ko ni užival vse podpore konservativcev in religiozne desnice.