Čas se izteka, do volitev je le še nekaj kratkih dni. V živčni vojni za želene stolčke je zanimivo, da je afera Patria skoraj povsem potihnila, kot da bi se vse strani naveličale medsebojnega blatenja. Dobro tako, čeprav se ta zgodba še niti približno ni končala in bodo računi še izstavljeni. Ne glede na to, koga bodo Slovenci v nedeljo izvolili.

Evropske plače in konec revščine. Vprašanja, ki tarejo povprečnega državljana in o katerih so se najprej spopadli poslanci. Mimogrede, Pahor je zelo pametno v zgodbo vpletel svojo mamo, ki je delala v tekstilni tovarni in s tem podkrepil svoje delavsko poreklo. Plus točka za vtis. Spopad je potekal pričakovano in populistično. Seveda, vsi bi radi, da ne bi bilo revščine, toda zavedati se moramo, da bodo v Sloveniji revni ljudje tudi čez deset let, pa če imamo izredno vlado. Problem tekstilne industrije na primer resnično leži v poceni kitajski konkurenci, ne glede na to, da  je Peče poizkušal pridobiti kakšno točko z nasprotovanjem primerjavi slovenskih in kitajskih delavcev.  Bajuk je dobro napadel Kresalovo, s tem da je povedal, da bodo davek na izplačane plače ukinili do konca leta, nekaj kar LDS obljublja v svojem programu. Protiudarec je šel po pričakovani liniji, da statistike ne povedo vsega o kvaliteti življenja, Pahor je kasneje spet poudaril inflacijo, ki je dejansko prizadela najbolj revne. Tukaj smo pred bojem za interpretacijo rezultatov vlade, ki je dosegla visoko gospodarsko rast in nizko brezposelnost, pa ji ni uspelo zajeziti inflacije in pred vprašanjem, kdo od gospodarske rasti dejansko pridobi in kako na prebivalstvo vpliva porast zaposlitev za določen čas.

Tema o zdravstvu je logično nadaljevanje. Denarja se za zdravstvo porablja ogromno, učinka na žalost ni pričakovanega. Če gre državi res na bolje, zakaj potem medicinske sestre niso zadovoljne s plačami? Kje so pozitivni rezultati visoke gospodarske rasti? Politične stranke se sicer strinjajo glede problemov v zdravstvu, a na žalost nam vsi obljubljajo le neke racionalne prerazporeditve znotraj sistema, večjo transparentnost,  površne odgovore. Pahor bi vzel obrambi in prenesel na zdravstvo in bi dal večji poudarek na javno zdravstvo dostopno za vse. Ob vsem razglabljanju o dolgih čakalnih dobah sem pogrešal konflikta med zagovornikom privatizacije zdravstva in zagovornikom povsem javnega zdravstva. Na neki osnovi nam stranke prodajajo zelo podobna sporočila.

Vprašanje o obsedenosti z Janšo je bilo malo mimo, saj  vendar tukaj gre za prihodnost države, ne o tem, kaj si posamezniki mislijo o predsedniku vlade. Pahor je bil korekten kot nasprotnik, Šrot si ne zapira vrat, Jelinčič ne more več prikriti vtisa, da  je trdno namenjen biti del Janševe vlade, Kresalova je bila agresivna. Kakorkoli, kaže se, da SD, LDS in Zares izključujejo Janšo, ta pa se zaveda nevarnosti Jelinčiča in si želi drugega partnerja. Zato tudi njegovo poudarjanje potrebe po sodelovanju  na koncu oddaje. Na koncu bo Erjavec tisti, ki bo najbolj zaželen partner.

Soočenje nam ni postreglo z nečim resnično novim. Pahor je bil boljši kot v prejšnjih nastopih, na koncu je ponudil politiko konsenza, Janša pa se je trudil biti manj konflikten. Zaradi številčnosti udeležencev, so se vsi izgubljali v množici. Razen Pečeta in Jelinčiča seveda, ki sta zmeraj glasna. Bajuk in Šrot  gotovo nista uspela kaj veliko dodati k svojim možnostim za vstop v parlament, čeprav je slednji na koncu neposredno nagovarjal kmete kot del svoje volilne baze.