Demokratski kandidat za predsednika ZDA Barack Obama in republikanski kandidat John McCain se razlikujeta v filozofiji, ki ju vodi. Medtem ko prvi verjame, da je država dolžna in sposobna skrbeti za državljane na področjih od šolstva, zdravstva, do gospodarstva, slednji verjame, da je edino področje, kjer je država v resnici potrebna, obramba, povsod drugod pa je zasebni sektor mnogo bolj učinkovit.

Tako ni težko razumeti, zakaj je enemu jasno, da je potrebno za višjo gospodarsko rast znižati davke in oklestiti proračun ter ljudem pustiti proste roke tako pri zdravstvenem zavarovanju, kot v šolstvu, drugemu pa je jasno, da mora država reformirati šolstvo, da bo imela čim več izobraženih ljudi in vsem ponuditi zdravstveno zavarovanje, kar vse zahteva večje izdatke in s tem višje davke vsaj za nekatere.

Če se McCain spreneveda, da bi načrt Baracka Obame pomenil zvišanje davkov za veliko večino Američanov, pa ima vendarle prav, da bi demokratski kandidat za vse svoje projekte potreboval več denarja, ki bi ga lahko dobil na samem vrhu piramide, tam kjer prebivajo zmagovalci kapitalistične dirke. Po eni strani gre tukaj za razredni boj, pa tudi za povsem različno razumevanje kaj je tisto, kar poganja gospodarsko rast. Republikanci, in McCain z njimi, za vsako gospodarsko krizo ponudijo en in isti odgovor: znižanje davkov. Tako konsistentni so v tem, da je že naravnost smešno. Po drugi strani demokrati verjamejo, da se gospodarske krize da prebroditi tudi z večjimi izdatki, če so ti le usmerjeni na prava področja. Ta prava področja so v ZDA infrastruktura, pa šolstvo in zdravstvo, za katerega se namenja neverjetne vsote denarja, pri tem pa so rezultati porazni.

Za razredni boj gre, ker različni razredi znotraj ZDA želijo sami zase pridobiti čim večji kos pogače. Pod republikanci so pridobivali tisti na vrhu, pod demokrati bi šlo za prerazdelitev od bogatih k revnim. Seveda zaradi tega Obama še ni socialist, saj bi tudi pod njim prerazporeditve bogastva bile v glavnem kozmetične.

Na zunanjepolitičnem področju so razlike med republikanci in demokrati minimalne, bolj stvar stila, ne vsebine. Oboji se borijo za isto prevlado ZDA v svetu, eni so pri tem pač bolj pripravljeni delovati v dogovoru z zavezniki, drugi manj. Na notranjepolitičnem področju so razlike malo večje in razumeti jih gre predvsem skozi pogled na koristnost ali nekoristnost države in njenega vmešavanja v življenja posameznikov. S tem na umu je potrebno opazovati tekmo za mesto predsednika ZDA, pa nam marsikaj, kar je zakrito pod spretno izrečenimi besedami, postane bolj jasno.