Stane Južnič v Politični kulturi, ko govori o oblasti, citira Charlesa de Montesquieja in njegov Duh zakonov:

Večno je izkustvo, da vsakega človeka, ki ima oblast, zanese, da bi jo zlorabil – gre tako daleč, dokler ne naleti na meje.

Potem Južnič nadaljuje to misel:

In tu je morda bistvo problema. Te meje niso nikdar – ali pa hudo redko – v samem človeku, niso del njegovih osebnih zavor, premisleka ali avtorefleksije, razmišljanja o smislu lastnega početja: človek na oblasti in v politiki ne razmišlja v posebno poglobljenem relativiziranju lastne pomembnosti. Vselej – izjeme pa so dejansko redke – so zavore in relativizacija zunaj in mimo osebe na oblasti in te so v obliki vladavine, v delitvi oblasti in njenem omejevanju, v ustanovah tako imenovane civilne družbe in morda vsaj deloma včasih v omejenosti biološke narave, ker pač tudi politiki spadajo v domeno tovrstnih zakonitosti.

Ne morem reči, da se popolnoma strinjam s to pesimistično oceno človekove narave, ampak strinjam se vsekakor z zahtevo po zunanjih zavorah, ki lahko preprečijo pretirano škodljivo delovanje oblasti ali samo enega človeka, ki bi si želel prisvojiti vso oblast. Kakor so zakoni pisani zato, da urejajo življenje celotne družbe, pa s tem niso prvenstveno naperjeni proti nedolžnemu posamezniku, ampak proti morebitnemu kršitelju, tako tudi oblast mora imeti zunanje zavore, da ni možna zloraba.

Vsi se zavedamo, da je med nami zelo veliko ljudi, ki ne poznajo omejitev pri svojem pohlepu in volji svet oblikovati po svojih željah in bi, če bi jim bila ponujena neomejena oblast, to tudi neomejeno izkoristili. V škodo vseh ostalih, kakor na primer Stalin. Zavoljo takšnih je potrebna delitev oblasti na tri veje, pa preprečevanje kopičenja funkcij v eni sami osebi.

Po drugi strani pa je za delujočo demokracijo, ki stavi na čim širše polje svobode za vsakega posameznika, nujno potreben drugačen tip človeka, takšen, ki ima v sebi določena načela, preko katerih ni pripravljen iti, četudi ga nič ne omejuje. Takšen tip človeka je nujno potreben, da se oblast ne zlorabi, saj tudi najboljše institucije na dolgi rok ne bodo mogle preprečiti množici pokvarjencev, da te iste institucije sprevržejo v agencije njihovih interesov.