Če se ozrem po preteklih mesecih in po tem, kar sem pisal na tem blogu in se vprašam, kaj sem spremljal po spletu in televiziji, potem je jasno, da so me najbolj privlačile ameriške predsedniške volitve. Mnogo bolj kot slovenske parlamentarne. In če pogledam naokoli, mi je jasno, da nisem edini, ki se je bolj posvečal dogodkom v ZDA, kot tistim v lastni državi. Na nek način se  namreč odločitve Američanov dotikajo vseh nas in odgovor na vprašanje, kdo bo sedel v Beli Hiši, je tudi odgovor na vprašanje, v katero smer se bo obrnil naš svet.

Ljudje so v Baracka Obamo vložili zelo veliko svojega upanja. Mnogo tega je seveda posledica masovne histerije, ki so jo povzročili mediji s svojim poročanjem o zgodovinskih spremembah. Veliko je potrebno prišteti dejstvu, da Obama privlači ljudi s svojim umirjenim načinom obnašanja, pa s svojimi mojstrskimi govori. Je politik, a hkrati je v njegovih besedah čutiti prizvoke verskega voditelja. Človek nam prodaja iluzijo boljšega sveta, takšnega, v katerem bodo končno popravljene krivice, ki jih človeške družbe proizvajajo od vsega začetka. Ne neposredno, toda v podtonu je to iluzijo vendarle mogoče prepoznati.  Iluzijo, da zmoremo svet radikalno spremeniti na bolje.  Da zmoremo, da so spremembe na poti. Toda, ali mi sploh vemo, ali je Barack Obama sposoben uresničiti vsaj polovico pričakovanj, ki jih imamo do njega?

Najprej se bo zalomilo pri zunanji politiki. Ves svet je slavil njegovo zmago, kakor da bi lahko en sam človek preobrnil ameriško zunanjo politiko in popravil škodo, ki jo je povzročila prejšnja Busheva administracija. Ljudje imajo kratek spomin. Bill Clinton je bil prav tako ljubitelj vojaških pustolovščin kot Bush in ZDA se že več kot stoletje podajajo na razne intervencije in vojne po svetu. Če tega ne bi počele, zdaj ne bi po vsem planetu imele razporejenih 700 vojaških oporišč. Še več, ameriška zunanja politika sledi interesom ZDA in pri tem želje drugih držav ne igrajo pretirano velike vloge, razen če te države niso Izrael ali mogoče Velika Britanija. Prav zato bodo vsi glavni konflikti ostali. Obama se bo v kakšnem letu morebiti res umaknil iz Iraka, toda že iz njegovih besed je razbrati, da bo vojni v Afganistanu posvetil več sil. Obama tudi ne bo storil ničesar, za kar bi mislil, da bo škodovalo ZDA in zato bo vztrajal pri marsikateri politiki, ki je svetovna javnost ne mara.

Je Barack Obama dober človek? Lahko zaupamo, da so njegovi nameni dobri? Rekel bi, da je temu tako, toda, ali to v resnici kaj spremeni? Vprašanje je, ali ima dovolj izkušenj, ali je sposoben izbrati primerne ljudi za primerne položaje in v ključnih trenutkih podpreti primerne politike. Vprašanje je tudi, ali ima v sebi dovolj tiste potrebne brezobzirnosti, s katero je mogoče uničiti svoje nasprotnike in včasih izdati zaupanje in želje svojih prijateljev, da bi se na koncu prišlo do nekega večjega dobrega. Včasih namreč, je potrebno na oblasti imeti ljudi, ki niso ravno vzor dobrote in poštenosti, pa delujejo za dobre cilje, kot ljudi, ki so popolni v svoji človekoljubnosti, pa niso sposobni povleči potez, ki bi kratkoročno sicer bolele, dolgoročno pa kakor grenko zdravilo pomagale.

Glejte, svet kliče po preroku. Kapitalizem je razočaral, svoboda tudi, postali smo bogati in strašno revni hkrati. Izgubili smo staro vero, pa še vseeno v sebi gojimo upanje. Verjamemo, da so ljudje v osnovi slabi in pokvarjeni, ampak nekje v nas še vseeno živi  občutek, da je nekje nekdo, ki je popoln. Na prvega temnopoltega predsednika ZDA projiciramo svoje želje, želimo mu slediti, želimo verjeti, da smo si ves čas lagali, da je politika pokvarjen šport in politiki vsi brez izjeme pokvarjeni ljudje, da je prišel nekdo, ki bo pravičen, iskren, sposoben, delaven, ki bo svet spremenil na bolje tudi za nas in nas ne bo prevaral. Želimo si dobrega kralja.

Vse to je čisto normalno. Vendar, in mogoče sem postal preveč ciničen, nikoli ni pametno zaupati preveč. Dobro, saj itak nimamo izbire, potem mu pač zaupajmo, veselimo se, poslušajmo strokovnjake, ko nam razlagajo, da je zavel nov veter, toda zaboga, vedno ohranimo malo dvoma. Če potem 44. predsednik ZDA ne bo izpolnil naših pričakovanj, razočaranje ne bo tako veliko.