V indijskem mestu Mumbai je prišlo do silovitih terorističnih napadov, v katerih je bilo ubitih več kot sto ljudi. Mnogo več od teh se je moralo soočiti s svojo smrtnostjo, s strahom, z brezobzirnostjo tistih, ki so pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da bi v imenu svojih ciljev pobili čim več ljudi.

Spodnja fotografija je le ena izmed mnogih, ki dokumentirajo to katastrofo človeškega uma. Na nek način se me je še posebej dotaknila.

Človek se mora vsakodnevno soočati s svojimi pomankljivostmi in z zlom, ki ga obkroža. Le redko je pa prignan do samega roba, ko smrti zre v oči, ko je tema pred njim in ko se preteklo življenje seseda v prah, polzi med prsti in izginja kakor neresnična sanja. Le kaj bosta ta dva človeka odnesla od te tragedije, kako bo to vplivalo na njuno nadaljnje življenje, kako bosta poslej gledala na sočloveka? Lahko je biti optimist, če nisi soočen s temnim srcem človeštva. Ali pa je soočenje z zlom le še dodaten razlog, da se človek začne oklepati dobrega in iskati svetlobe tudi sredi temne noči? Si za moto vzame ‘memento mori ‘ali ‘carpe diem’?

In kaj se mi, kot človeštvo, naučimo ob takšnih dogodkih? Postajamo vse boj zagrenjeni, ali vse bolj polni želje po korenitih spremembah? Ali pa nam sploh ni mar?