Veste, ko se človek nekaj časa ukvarja s politiko, gospodarstvom ali religijo, ker ga to bodisi zanima, ker nima za početi kaj drugega, ker se mu zdi kot cirkus in ga zabava, ker se jezi na svet, ki ga obdaja, ker mu je to v krvi ali ker je preprosto porinjen v takšno družbo in če ima vsaj malo odprtega duha, pride do zelo pomembnega spoznanja. Mnenj je toliko kot je ljudi na svetu in velikokrat so si ta mnenja tako zelo nasprotna, kot da bi živeli na različnih planetih s povsem drugačnimi pravili in vrednotami.

Splet to še bolj izpostavlja kot drugi mediji. Če vse življenje berete Mladino, imate svojo zbirko knjig, iz katerih črpate modrost, se družite z ljudmi, ki imajo podobno mnenje kot vi, potem vam je blizu točno določena politična opcija in se strinjate z nekim pogledom na gospodarstvo, politiko, pravico, zgodovino. Ko se srečate z nekom, ki vse življenje bere Družino, hodi v cerkev, bere Sveto Pismo in si misli, da je Tomaž Akvinski enkrat za vselej dokazal, da Bog obstaja, se kislo nasmehnete ali pa vas poprime sveta jeza, da na svetu živijo takšni bebci, ki nočejo ali ne morejo spoznati tiste resnice, do katere ste se dokopali vi. Idioti na kvadrat!

Svet je v teh časih seveda bolj prepleten in večina se nas vsakodnevno sooča z drugačnimi mnenji. Zato je težje kot nekdaj samo zamahniti z roko nad idiotizmom drugih in ga veselo mahati naprej s svojim izvodom priljubljenega časopisa, ki ni bog ve kaj, je pa še vseeno bolj verodostojen kot vsi drugi. Ne, na spletu je vsebine toliko, da tudi če se želite izogniti drugačnim mnenjem, naletite na njih. In ker živimo v dokaj svobodnem svetu, boste tudi, ko se boste odpravili kupovat vaš časopis, naleteli na naslove, ki bodo grdo žalili vse tisto, kar si sami mislite, da je resnica ter se bodo norčevali iz tistih ljudi, za katere mislite, da pa so pošteni in jih je potrebno spraviti na oblast, da bodo tam storili nekaj dobrega. Še televizija si zadnje čase vedno bolj želi soočati različna mnenja in tako v vas z vseh strani kar bijejo nasprotujoče se besede.

Resnice z veliko začetnico, pred katero bi se nemudoma uklonila sleherna človeška glava, ni nikjer. Dajte dva ideološka nasprotnika v isto sobo, pa se bosta prepirala dokler se bo dalo in ne bosta zbližala svojih stališč. Dajte na tv nekoga, ki zagovarja nižanje davkov, promovira enotno davčno stopnjo, ker da je vse drugo kraja in prerazdeljevanje, sveto trdi, da v javni upravi nihče nič ne dela in da proizvajajo samo podjetniki, in vaš vrli levičar se bo malo krohotal nad takšnimi neumnostmi, malo bo preklinjal bebca, malo mu bo grozil  s šusom v tilnik, da ubožec od svoje neumnosti ne bo toliko trpel. Dajte na tv nekoga, ki bo zagovarjal pravice delavcev in trdil, da so sindikati nujno potrebni, da mora država bolj obdavčiti bogate  in da prosti trg nikakor ni rešitev in vaš vrli desničar se bo držal za glavo, se včasih na glas krohotal, svetoval vse knjige, ki jih bedak še mora prebrati, da bo imel vsaj osnovnošolsko znanje o ekonomiji in ga pošiljal k psihiatru, ki mu naj predpiše nekaj tablet proti komunistični blaznosti.

Hja, če dobro premislim, tako ni samo na zgoraj omenjenih področjih, tako je povsod, koder ljudje z močnimi mnenji hočejo soliti pamet drugim in jim dokazujejo svojo vero. Pa bodisi od tega kako je potrebno načrtovati postavitev pohištva v novem stanovanju, do tega, katere barve obleka vam bi še najbolje pristajala. Navsezadnje s tem, ko tako radodarno širijo svojo visoko pamet, hočejo samo dobro.

Splet kot ultimativna arena za soočanje različnih mnenj

Poglejmo si malo po blogih. Ne samo po slovenskih, ker je teh malo in so zelo omejeni  v svojem dosegu.  Pa vendar, tudi če se osredotočimo samo na tiste, ki se ukvarjajo s politiko in gospodarstvom, jih je še vedno dovolj, da si lahko lepo ustvarimo pregled nad vsemi različnimi ideologijami in vrednostnimi sistemi, ki tako zelo delijo ves zahodni svet. Imate desničarje in levičarje, tiste, ki zagovarjajo libertarna načela in one, ki jim je bližje socializem, bolj liberalne in bolj konservativne, centriste in radikalce. Vsega po malem in kar je jasno pri vsej tej različnosti, zelo nasprotujoča si mnenja, zaradi katerih je zelo veliko komentarjev v stilu: Ha ha, vi pa res pojma nimate. Hvala, da sem se vam lahko nasmejal, ko pišete takšne bedarije.

Seveda, tu so še bolj agresivni komentatorji, ki bodisi žalijo, bodisi se spravijo prodajati svojo resnico. Kakor da bi to bilo možno. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj na nek levičarski blog pride komentator, ki podpira vojno v Iraku ali si misli, da je Hayek na pol Bog in za seboj pušča komentarje, ki na drugi strani izvabljajo salve krohota in zaradi katerega mnenja ne spremeni nihče. Če si namreč mislite, da obstaja neka racionalnost, na katero lahko računate, preko katere lahko druge prepričate v svoj prav, potem se pošteno motite. Ljudi se da zmanipulirati, se jih  k spremembi mnenja pripraviti po ovinkih, ampak prepričati z argumenti pa bolj težko. Vse skupaj je pač prej stvar vere, kot dolgotrajnega premisleka in če si mislite, da je večina ljudi do svojih mnenj prišla tako, da je ure in ure v temi globoko premišljevala o svetovnih problemih, se zopet motite.

Nekateri odkrito sovražijo splet in vse oblike komuniciranja, ki omogočajo množicam anonimnežev da brez posledic širijo svoje bolj ali manj posrečene misli. Pravijo, zakaj pa bi vsak bebec že lahko vsepovsod puščal sledi svoje neumnosti? Zakaj za vraga si misli, da je k temu sploh poklican? S tem bi se šlo strinjati, če nam ne bi bilo jasno, da ga ni človeka na svetu, ki za nekoga ne bi bil bebec. Torej, kdo pa naj odloča, kdo je poklican k izražanju svojega mnenja in kdo naj molči? Torej bi bilo takšno omejevanje v bistvu napad na svobodo izražanja in s tem na demokracijo, kot jo poznamo. Kar je zopet problematično, ker tudi zloraba svobode izražanja predstavlja napad na demokracijo. Potem pa se znajdi, če se moreš.

Splet to omogoča mnogo bolj kot drugi mediji, saj gre za zelo razbito skupnost brez jasnih centrov moči, ki določajo kaj se bo pisalo in kazalo. Če je jasno, da ima nadzor nad večino medijev neka točno določena skupina bogatih ali politično dobro povezanih ljudi, na spletu tega ni. Vsak lahko trdi po svoje in četudi nima bog ve kakšnega dosega, nekaj dosega vseeno ima. Na tak način se soočajo mnenja, ki bi drugače  ostala prikrita in prav zaradi tega so gostilniški pogovori na raznih forumih še posebej dobri pokazatelji tega, kar leži pod lepo fasado družbe.

Vladavina ljudstva in pasti svobode

Da bi imeli demokracijo potrebujemo izobražene državljane, to pa je možno samo, če imajo ti odprt dostop do informacij. Spet, za kaj takšnega je potrebna svoboda izražanja. Če imamo namreč cenzuro, je nemogoče doseči, da se bodo državljani na volitvah mogli odločiti v skladu s svojimi interesi, saj bodo pred seboj imeli popačeno sliko realnosti. Seveda pa vse ni tako preprosto.

Ljudje so nagnjeni k lažem, pa je tako v odprti družbi zelo veliko različnih mnenj. Kar zopet ni problem, če se vsi strinjajo o nekaterih temeljnih vrednotah, ki jih je potrebno promovirati in braniti pred napadi drugače mislečih. Govorimo o človekovih pravicah, o nedotakljivosti demokratičnega reda s svobodnimi volitvami in menjavami vlad, o pravni državi itd…

Sodobne države so dobro naoljeni sistemi političnih, gospodarskih in medijskih elit, ki vse skupaj zagotavljajo prevlado liberalne demokracije, torej predstavniške demokracije in kapitalizma. Novinarji, ki so v glavnem že indoktrinirani v ta sistem, so eden izmed varuhov takšne ureditve. Res pripadajo različnim stranem v boju za oblast, toda rekli bi lahko, da gre za boj na zakoličenem bojnem polju s točno določenimi pravili. Mediji se torej o marsičem ne strinjajo, toda še vedno imajo skupno realnost. Toda, kaj se zgodi, ko tudi te skupne realnosti ni več, ko ljudje dejansko živijo na različnih planetih?

Jasno je seveda, da večina ljudi, kot  je že zgoraj omenjeni gospodič, ki ga po mestu maha s svojo Mladino, živi v nekem drugem svetu, kot oni drugi gospodič, ki ga večkrat vidite v cerkvi. Toda, proizvajalci medijskih vsebin vseeno ustvarjajo  skupen prostor v katerega se umešča politični boj za oblast. To dosegajo tako, da obstoji neka masa sporočil, ki so v veliki večini in ki na rob potiskajo alternativo. Večina medijev pač  promovira neko točno določeno ideologijo, ki je temelj obstoječega reda. Če je nekaj alternativ, se te seveda izgubijo v množici in imajo le omejen vpliv in niso nevarne. Torej, obstaja nek koliko toliko enovit svet.

S krepitvijo spleta pa je vedno več virov informacij in moč (recimo jim centralni) medijev se izgublja. Tisto skupno postaja vse manjše in alternativa postaja vse glasnejša. Če dodamo k temu še premik določenih prej mainstream političnih elit v bolj radikalne vode, kar lahko vidimo na primeru premika ameriških republikancev in medijev, ki jih podpirajo, radikalno na desno (Fox news, talk radio), kar je še okrepila desničarska blogosfera, se začne konsenz o temeljih rušiti in družba pristane v fazi prikrite državljanske vojne. Prav razbitost, ki jo omogoča splet, je temeljna komponenta premika družbe v notranji konflikt, saj medtem, ko je maloštevilne novinarje mogoče podkupiti in jih vključiti v elito, da sami postanejo del vladajočega razreda, to ni mogoče storiti z vsemi blogerji in forumaši in drugimi uporabniki spleta.

Svoboda je torej lahko izredno nevarna za stabilnost, saj omogoča širjenje informacij in mnenj, ki nasprotujejo obstoječemu sistemu. Kot so mediji lahko mobilizacijsko sredstvo (dokaz je propaganda, ki ljudi spodbuja k podpori določeni politiki), tako lahko kot mobilizacijsko sredstvo delujejo tudi skupine na spletu. Te so za zdaj, sploh v Sloveniji, še šibke, a se krepijo s krepitvijo prisotnosti spleta v vsakdanjem življenju. Tukaj gre za premike, ki potekajo skupaj z zamenjavo generacij in so podobni tistim ob širjenju  časopisov.

Omejena svoboda

Svoboda je ključna za demokratičen režim, a hkrati jo ogroža. Po drugi strani je tudi spoštovanje človekovih pravic eden izmed temeljev liberalno demokratske vladavine, a hkrati šibkost, ki nasprotnikom takšne ureditve omogoča krepitev pozicij in pripravljanje prevzema oblasti in spremembe sistema. Verski fanatik lahko trdi, da ima vso pravico izražati svoje mnenje, a prav v njegovih besedah se skriva nevaren strup.

Če se ozremo na tisto življenje na različnih planetih, je jasno, da mora v družbi delovati neko razmerje med tistimi, ki živijo v svojih svetovih in onimi, ki še vseeno promovirajo eno realnost.  Potrebna je raznolikost, ki pa je vendarle omejena. Seveda je temeljnega pomena, da so skupne vrednote pri večini prebivalstva, ki ima možnost svoje misli izražati tako ali drugače, ponotranjene.

Hkrati pa smo spet pri tistih, ki jim gredo na živce množice, ki nepoklicane solijo pamet vsem drugih in pri dejstvu, da je vsak za nekoga navaden bebec. To je eden izmed ključnih paradoksov, ki pa je hkrati temeljnega pomena za razvoj koliko toliko svobodne družbe. Svoboda, tudi svoboda do radikalnega nestrinjanja je potrebna, a ne za vse in ne vedno.