Za predsednika ZDA je zaprisegel  Barack Obama. Na trenutke se je zdelo, da tam preko Atlantika ustoličujejo kralja. Ogromne množice, zbrana celotna oblast od senatorjev do guvernerjev, bivši predsedniki in njihove žene, molitev, žena, otroci, visokoleteče besede. Na nek način je republika ustoličevala novega kralja, kralja, ki bo namesto strahu širil upanje.

Američani si drznejo upati, si drznemo še mi? Da bo svet postal boljši kraj, ne zato, ker bi nam voditelji sveta kaj podarili, ampak ker se bomo vsi skupaj potrudili, ker bomo vsi skupaj poiskali tisto najboljše v sebi in potisnili ta voz naprej, v lepšo prihodnost?

Včasih je dovoljeno upati, včasih je celo potrebno upati. Nikoli pa, naj bo evforija še tako velika, ne gre pozabiti na zdrav dvom. Niti tokrat. Novega predsednika ZDA je potrebno ocenjevati po njegovih dejanjih, ne po njegovih besedah. V govorjenju je mojster, to je nesporno, toda čeprav lahko besede ljudi spodbudijo k velikim dejanjem, bodo vendar njegova dejanja tista, ki bodo  sporočala največ. Ocenjujmo torej novega predsednika ZDA trezno. Hvale mu lahko pojemo potem, ko bo svojo predsedniško pot končal.