Vojna je pekel (drugi del)
By Jin on Jan 24, 2009 in Razmišljanja
To je nadaljevanje mojega razmišljanja Vojna je pekel.
Petrograjsko nebo je pršeč dež temnil.
Na bojišče je odhajal odred.
Bajonet bajonetu v vagon je sledil
in vagonu vagon v nedogled.V tem transportu je v tisočih srcih cvetel
jok slovesa, ljubezni nemir,
krik mladosti in up… A zahod je rdel
in v krvav plašč ogrinjal večer.Aleksandr Blok
Saj jih vendar ne morejo vseh pobit. Toda, zakaj ne? O tem zadnje čase veliko razmišljam. Moje stališče glede vojne je jasno: Država mora imeti dovolj močne oborožene sile, da se lahko obrani pred zunanjim napadom. Vojska služi obrambi države, njene ustave, njenih prebivalcev, njene oblasti. Vojno je potrebno preprečiti, če se le da. Če se ne da, je potrebno zmagati. Edina pravična vojna je obrambna vojna in nikoli se ne smemo podati na osvajanje tistega, kar ni naše.
Vojska mora biti garant miru. Imamo jo zato, da druge odvrača od neumnih misli in da nas lahko, če so te neumne misli premočne, tudi brani v boju. Toda na žalost niso vsi istega mnenja. Iz tega ali onega razloga menijo, da je osvajanje upravičeno. Če ne zaradi religije, nacionalizma, pohlepa, pa iz želje po tem, da bi se jih spominjali prihodnji rodovi, da bi jih kovali v zvezde kot velike osvajalce: Napoleoni in Aleksandri.
Omenil sem Tamerlana (Timburlenk). Njegovih grozodejstev je ogromno. Bil je prava pošast, a znal je vladati. Razbil je Otomane, Bajezida, ’strelo’, obkroženega z njegovimi zvestimi Srbi, je pohodil v zemljo, ga dal zapreti v kletko, kjer si je ta potem ob rešetkah razbil glavo. Če smo že pri Turkih, Sulejman veličastni, ki je bil vsega spoštovanja vreden vladar, je ob svoji mogočni vojski, ki je prodirala čez Madžarsko proti Dunaju, vlekel ogromno razcapanih bojevnikov, ki so v majnših konjeniških tolpah uničevali vse kar se je uničiti dalo in sejali strah v srca, mnogi tudi na Slovenskem. Da, vojna je pekel.
K tistemu: pa vendar jih ne moremo vseh pobiti! Mi ne, kdo drug pa ne bo pomišljal, da v svojo korist iztrebi celotne narode in za sabo pusti pustinje. Za kaj takšnega niti ni potrebno veliko. Nekaj kemičnega orožja, bombardiranje, čiščenje terena. Če so to skoraj zmogli Hutuji v Ruandi, ki so po večini imeli samo mačete in tu pa tam kakšno jurišno puško in nekaj ročnih granat, kaj lahko potem naredi neka industrijska in visoko razvita nacija. Kot Japonska na primer. Dokaz za to imamo v drugi svetovni vojni.
Zalotil sem se, da sem, ko sem gledal poročila iz Gaze, mislil sam pri sebi, pa tega vendar ne morejo početi. Kar tako pobijati ljudi! Metati beli fosfor na civiliste! Ah, pa lahko. Oni lahko in še več bi, če se svet ne bi zgražal. Umaknimo svet iz te računice in kaj se bo zgodilo? Končna rešitev palestinskega vprašanja? Čisto možno.
Vsi se slepimo, jaz pa tudi. Žrtev je v vojnah, ki jih spremljamo po tv ali preko spleta, dokaj malo. Štejemo vsakega padlega ameriškega vojaka in si mislimo, kako grozno je, da je 4000 družin ostalo brez svojih sinov ali hčera, mož ali očetov. Pa je v prvi svetovni vojni znalo toliko mož pasti v enem dnevu. Če si zdaj dobro premislimo neko pravo vojno, milijonske množice oborožene z najsodobnejšim orožjem, koliko ljudi bo umrlo takrat? Vsako mesto bo lahko novi Dresden, novi Tokio, 100000 mrtvih v eni noči. Kaj bo potem Gaza!? Piknik.
Saj je dobro, da tako občutimo, da smo bolj občutljivi na žrtve, da se nam vse skupaj zdi grozno in noro in se zgražamo nad brutalnostjo Izraela. Jaz to popolnoma podpiram. To pobijanje je bilo nepravično in pošastno. Vendar pa mi od zadaj v glavi nekaj kljuva, zavedanje, da so stvari lahko mnogo hujše, da stvari verjetno bodo mnogo hujše in da se tega ne da preprečiti. Ni pričakovati, da bomo doživeli in ne preživeli jedrsko vojno, a pravo vojno lahko vseeno doživimo.
Zame je nauk vsega tega naslednji: če nočem, da me kdo ubije samo zaradi tega kar sem, moram biti močan. Če sem prisiljen v vojno, moram biti sposoben zmagati, ne pa zaupati v neko izmišljeno dobroto človeštva. Mirovniki krvavijo isto kot vojaki. Pojavi se lahko sovražnik, ki bo rekel, hej, zakaj pa jih ne bi vseh pobili? Seveda je potem tukaj še vprašanje, kdo me bo pa branil pred državo? Stalin je dal pobiti na milijone nedolžnih. Tudi tukaj je odgovor moč. Posameznik mora imeti dovolj moči proti državi, da se lahko brani. Potem, tudi država mora biti urejena tako, da le stežka pride do zlorab. Mora biti v službi državljanov, ne pa zasebna last neke elite ali posameznikov.
nobena vojna in nobeno nasilje ni prav. noben človek ne bi smel ubiti drugega človeka, tudi ne v lastni obrambi. Človek bi moral rajši izbrati smrt kot ubijanje. ne bi smelo biti nobenega izgovora za nasilje. problem je, da ga ljudje vedno najdejo. vedno najdejo razlog da počnejo grozote in vedno se jim zdi da to počnejo v obrambi, že najdejo izgovor da počnejo dobro. nasilen ne bi smel biti noben človek nikoli. težko bi vsi na svetu tako zrasli kot osebnosti, zelo težko, a vsaj ne bi smeli proizvajati orožja, kar je tudi težko, vedno bi se nekje nekaj našlo. naj ljudstva, ki se sovražijo, največkrat so to materialistični razlogi, prirejajo boks turnirje in se tepejo v ringu.
in jin, nimaš prav.. ni važno, da je zdaj manj žrtev kot včasih in več kot jih bo, grozote so in jih ne bi smelo biti.. zaradi takih razmišljanj, umira veliko nedolžnih in otrok, pa še ti spadaš med zelo pametne ljudi.
kaj pa braniš,.. kakšno identiteto, kakšno kulturo,.. želiš, da tvoj narod postane narod morilcev? To se ti bo zgodilo, če zmagaš v vojni. Zmaga!
Haro | Jan 24, 2009 | Reply
Te lahko nekaj vprašam? Bi ti pustil, da bi ti ubili otroka, recimo da še dojenčka? Bi rekel, hej, ne bom se branil, tam je, spi, ubijte ga, če hočete! Katera mati bi to rekla?
Ni stvar v tem, da hočem npr. jaz kogarkoli ubiti, da bi si vzel njegovo zemljo. Stvar je v problemu, ki nastane, ko se moram soočiti s takšnim človekom, ki to bi naredil. Saj ni potrebno to prenesti na vojno, lahko se gremo poštenega človeka, ki ima družino, gre zvečer spat, potem pa mu v hišo vdre oborožen ropar, namenjen, da ubije njega, njegovo ženo, njegova dva angelčka, ki spita v sosednji sobi. Kaj bo ta mož naredil? Se bo branil? Bo rekel, nasilje ni odgovor? Jaz mislim da ne. Jaz mislim, da se bo branil, pa magari s kuhinjskim nožem, če ne bo imel drugega. To bo počel iz ljubezni do svoje žene in otrok in pri tem bo pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tega ne bo počel iz krvoločnosti. Vsaj jaz upam, da če kdaj pride kaj takšnega na moja vrata, da bom imel dovolj poguma in ne bom pobegnil pri oknu in pustil druge umreti.
V mojem razmišljanju sta dve pomembni vprašanji. Prvo je o naravi sveta. Nočem se slepiti in komu drugemu lagati, da je ta narava ne vem kako dobra. Res, stvari se da popraviti, mi jih lahko izboljšamo sploh v Evropi, ker imamo moč. Ampak rekel pa ne bom, da se ne more zgoditi, da se ne bo pojavil nek diktator, ali pa demokratično izvoljen voditelj, ki se bo namenil iztrebiti vse Jude, Arabce ali Tibetance. So mar Judi, ko so jih gnali v koncentracijska taborišča, lahko prepričali naciste, naj se jih usmilijo, da je to kar počnejo z njimi nekaj barbarskega? Vidiš, vedno se ne da ljudi prepričati, naj prenehajo s svojim početjem, ker da je zlo.
Drugo je o pravični vojni. Verjamem v obrambno vojno. Jaz sem pripravljen v zakup vzeti ubijanje nasprotnikov, če imajo ti namen pobijati moje sosede. Zaradi mene, to lahko imenuješ za umor. Ampak jaz imam raje krvavo zmago, kot pa da ne bo med živimi več mojih sosedov. Seveda, potrebno je tukaj dodati, da se pogovarjava predvsem o totalni vojni, ne o vojnah, kot jih je večina, ko gre za preigravanja za nekaj kosov zemlje in ne za uničenje celotnih narodov.
Res je, mnogi v imenu obrambne vojne osvajajo druge in zaradi tega umirajo nedolžni. Ampak prav zaradi tega je pametno imeti tako močno vojsko, da nikomur ne pade na pamet, da bi te napadel, se ne strinjaš? Ali misliš, da če se razorožiš, da se bodo tudi drugi? Saj si priznal, da je kaj takšnega zelo težko. Potrebno je torej biti ne le vojaško močan, ampak dovolj ponižen in pošten, da te moči ne zlorabljaš. Ena stvar: mogoče se zdi neumno, pa vendar je tako: SZ in ZDA sta desetletja držali grozljivo ravnovesje v posedovanju jedrskega orožja MAD. Do vojne ni nikoli prišlo, jaz mislim, da prav zaradi tega ne.
O tvojem vprašanju: mislim, da postavljaš napačno dilemo. Ne želim si, da bi moj narod postal narod morilcev. Želim si, da bi ljudje preživeli, ne pa da bi jih zagnali v plinske celice in usmrtili. Še enkrat, govorim predvsem o totalni vojni, o tisti možnosti, da se kaj takšnega ponovni zgodi, ne pa o prepirčkih, ki jih imamo s Hrvati, zaradi katerih se jaz raje izselim, kot pa da se grem borit za pet metrov vode.
Misliš, da se Američani kaj sekirajo, da so uničili Indijance in na njihovo zemljo postavili cvetoče gospodarstvo?
Jin | Jan 24, 2009 | Reply
Tukaj moram dodati še eno stvar, ki me osebno bega. Po eni strani sem proti intervencijam po svetu, sem zato, da se brigamo zase in ne pošiljamo vojske na misije, kjer potem velikokrat služijo nekim drugim interesom.
Toda potem je tukaj Ruanda. Bom res suženj svojim idealom in bom rekel, ne, naj jih kar vse pobijejo, mi se ne smemo vmešati? Mi ne smemo poslati vojske? Ali pa Darfur, ki je zdaj bolj aktualen. Nisem sokriv za smrt tisočih, če se obrnem proč in se brigam samo zase? Lahko neko takšno intervencijo za zaščito neke skupine ljudi, ki jim grozi uničenje, poimenujem za pravično vojno?
Jin | Jan 24, 2009 | Reply
Se popolnoma strinjam. Samoobramba je vedno dovoljena in to velja tako na osebnem kot na družbenem nivoju.
V vsakem primeru je vsakdo osebno in skupinsko odgovoren za vse kar se dogaja v njegovi okolici. Morda “odgovoren” ni prava beseda, bolja bi bila beseda, ki ne vključuje pravno odgovornost. Recimo “karman” - vsakogar namreč neizbežno doletijo posledice njegovega lastnega ravnanja ter posledice njegovih odločitev (in ravnanj-odzivov) ob ravnanju drugih v njegovi okolici (ok, beseda karman označuje te posledice še preko smrti v okviru reinkarnacije, ampak to preskočimo). Recimo, Srbi se ne uprejo Miloševiću, pa dobijo bombandiranje. To je drugi obraz gornjih izvajanj, torej ne samo samoobramba proti napadalcem, ampak aktivno upiranje nacionalistično-osvajalnim ipd. težnjam na svoji lastni strani.
Palestina je pa živo blato. Hamas pošilja rakete v Izrael, Palestinci pa dobijo “nagrado”. Osebno en civilist ni nič kriv, skupinsko pa vendarle to dopuščajo. Za Izraelce pa velja podobno, čeprav v dosti manjši meri, dokler so tako zaščiteni od Amerike. Poleg tega se mi zdi sedanje stanje Judov nekakšna skupinska reakcija na njihovo preteklost - iz enega ekstrema so šli v drugi ekstrem. Sploh pa so Arabci bedaki: kolikor jih je - če bi jim res bilo v interesu, ne bi bilo nikakšnega Izraela v Palestini. V vsakem primeru bo potrebno še kar nekaj nihajev, dokler se stvari ne bodo umirile.
Včasih si zaželim, da naj Izrael vendarle zasede celo Palestino za stalno, pa naredi koliko toliko normalno državo iz nje. Je pa vprašanje koliko je to sploh mogoče, dokler je Izrael praktično aparthajd. Vsekakor pa se umaknil tudi ne bo. Torej v vsakem primeru bo tam sranje še vsaj nadaljnih 2000 let.
Nik | Jan 25, 2009 | Reply
super komentar.. boljše kot objava..bolj energično in direktno..bravo..
imaš kar prav..jaz tudi ne vem če bi lahko samo gledal, kako mi pobijajo bližnje..po mojem ne..
je pa tako, da so vse te vojne zaradi materializma.. in najbolj ravno zaradi Velikih, ki vojne v veliki meri diktirajo
Haro | Jan 28, 2009 | Reply