Japonsko gospodarstvo se je znašlo v hudi recesiji. V zadnjem četrtletju se je BDP realno znižal za 3,3%, na letni ravni pa za 12,7%. Gre za najhujši padec po prvi naftni krizi leta 1974. Japonska se že več kot desetletje ubada s krizami in tako se je že težko spomniti, da je nekoč veljala za vzhajajočo silo.

Tako zelo so se je nekateri v ZDA bali, da so menili, da je potrebno nekaj storiti za obrambo ameriške industrije. Toda Japonska ni nikoli postala prva sila sveta, nikoli ni preplavila ZDA s svojimi izdelki v tej meri, da bi te postale zgolj kolonija. Čeprav, mnogim se je tedaj zdelo, da se bo zgodilo prav to.

Kar samo kaže na to, kako zelo težko je napovedovati prihodnost. Naj imajo analitiki na razpolago  še toliko informacij, jih lahko vedno kaj preseneti in ko prihodnost enkrat pride, ta ni ravno takšna, kot so jo pričakovali. Zato je ob vseh napovedih vedno potrebno biti rahlo skeptičen. Gotovo, v danem trenutku vse kaže na določen razvoj dogodkov. Toda, svet je poln majhnih naključij, pa voditeljev, ki rahlo ali radikalno spremenijo smer plovbe svoje države, pa gibanj, ki jih  spreminjajo od znotraj.

Poglejmo si samo Brazilijo, to deželo prihodnosti, ki nikoli ni prišla. Ima  namreč ta država že več kot stoletje vse danosti, da postane velesila, pa se to še ni zgodilo. No, mogoče se še bo. Ali pa Kitajsko. To je država, za katero skoraj velja soglasje, da bo v naslednjih tridesetih letih postala najmogočnejša sila na planetu. Vsekakor možno, vendar se lahko vmes pripeti kaj takšnega, kar bo popolnoma spremenilo potek dogodkov. Ali pa ZDA. Lahko, da bodo bankrotirale, lahko da se bodo iz krize izvile močnejše kot kadarkoli prej.

O Japonski resnici na ljubo ne govorimo več veliko. Zdaj se bojimo Kitajcev. Lahko pa nam je vse skupaj za dobro lekcijo.  Imperij vzhajajočega sonca ni kaj prida, tudi če se je pred desetletji še zdelo, da je nezaustavljiv. Napovedovanje prihodnosti je pač sila težka zadeva in samo jasnovidci si lahko privoščijo popolno prepričanost v svoje napovedi.