Mar ne bi morali biti usmerjeni v sedanjost in v prihodnost in stvari, ki so se zgodile v preteklosti, pustiti za sabo? Takšno je bilo eno vprašanje včeraj na predavanju na faksu. Moje mnenje je, da je poznavanje zgodovine izjemnega pomena za razumevanje, zakaj so razmerja v svetu v tem trenutku takšna kot so in v katero smer se lahko dogodki razvijajo.

Če se ozremo nazaj, lahko tudi najdemo pojasnila, na kak način so se v preteklosti risale meje, selili narodi in zakaj še danes, tudi če je od neke tragedije, zločina ali vojne minilo že na desetine let, med kakšnima skupnostima še vedno traja konflikt ali pod površjem tli prikrito sovraštvo. To je pomembno predvsem za analitike, ki hočejo predvideti, kako se bodo države obnašale druga do druge. Ravno vzhodna Evropa je dober primer, kako brez poznavanja zgodovine in starih zamer ne moreš priti daleč. Poljsko ruski konflikt je star že stoletja in onemogoča vsakršno pravo zavezništvo med državama. Res je, da moramo v to računico všteti še interese obeh držav, toda če se bo jutri dvignila Nemčija in začela ogrožati Poljsko, lahko vseeno pričakujemo, da se Poljska po pomoč ne bo obrnila k Rusiji, čeprav bi jo ta lahko zaščitila, pač pa bo zavetje iskala pri ZDA. Podobno razmišljanje najdemo še v številnih drugih vzhodnoevropskih državah. Spet, interesi držav igrajo neko vlogo, zgodovinska izkušnja pa tudi.

Saj, to lahko prevedemo tudi na vsakega posameznika. Vsi ravnamo na podlagi izkušenj. Če imamo pred sabo človeka, ki nam ponuja pomoč, mu bomo prej zaupali, če nam je že enkrat prej pomagal, kot če nas je enkrat prej že ogoljufal.

Poznati zgodovino je dobro tudi zato, da si lažje predstavljamo na kakšni stopnji smo zdaj. Velikokrat slišimo, kako grozen je svet dandanes, a resnica je pač takšna, da bi lahko bilo še mnogo hujše. Potem imamo tudi zgodovinske izkušnje raznih vrst bojev za človekove pravice, pa naučimo se lahko nekaj o človeški naravi in česa se moramo izogibati, da ne bi ponovili starih zablod. Če ne vemo ničesar o nacional socializmu, nismo najbolje pripravljeni, da ga onemogočimo tukaj in zdaj.

Res je seveda, da ima poučevanje zgodovine, sploh tiste lastnega naroda, države ali partije, velikokrat funkcijo ljudi spreminjati v dobre državljane, resnica pa je pri tem postranskega pomena. To zna biti izredno škodljivo, po drugi strani pa pripravno za oblastnike, da v pravem trenutku množice zaženejo v vojno, ali pa jih samo podžgejo, da so v svoji gorečnosti slepe za vse drugo. Zato je izrednega pomena, da se vsak posameznik sam pozanima, kakšne so stvari bile v preteklosti in si na podlagi več virov ustvari svoje mnenje.

Kar je na žalost razen za zelo tanko plast ljudi, povsem utopično.