Problem izbrisanih je potrebno rešit enkrat za vselej. Ne moremo si zakrivati oči in sanjati, da trenutek, ko se bomo primorani soočiti s problemom, ne bo nikoli prišel. To v prvi vrsti ni ustavno vprašanje, ne vprašanje nagrajevanja ali kaznovanja izdajalcev, ampak moralno vprašanje in vprašanje obrambe prihodnosti države Slovenije.

Torej, čas je, da se problem reši in pri tem se je neumno kaj veliko pogovarjati. Oblast je vseh sedemnajst let do zdaj imela vse možnosti, da počisti ta madež, pa ga ni. Mogoče bo zdaj kmalu konec te kolobocije. Opozicija pri tem nima nobene besede, lahko le govori ali grozi, spremeniti pa ne more ničesar. Zato nima smisla, da se s tistimi, ki jim je mar samo za sejanje sovraštva in igre na najbolj nizkotna čustva, lepo oblečena v patriotizem, podobna čustva, ki so zahtevala na tisoče žrtev malo južneje od nas, kaj veliko pogovarjamo. Odločitev je potrebno sprejeti in potem dosledno izvesti.

Mogoče bo res potrebno kaj plačati, toda zaradi tega bo prihodnost Slovenije boljša in eno ključno vprašanje v naši samostojni državi bo z mize. Potem se bomo lahko pogovarjali o mnogo bolj pomembnih vprašanjih. Ne pa da, kakor nam že delitve iz druge svetovne vojne kažejo, nekateri vedno znova pogrevajo že stokrat prežvečene delitve in si na njih pridobivajo podporo.

Slovenci pa potrebujemo zdaj debate o reševanju našega gospodarstva, pa o reformah javnega sektorja, da bo še bolj učinkovit, pa o davčnih spodbudah, ki bodo spodbujale rast naših zaradi svetovne krize težko ranjenih podjetij ali vlaganjih države v infrastrukturo, ki bo na dolgi rok omogočala hitrejši razvoj.