Bojijo se namreč, da v prihodnosti to ne bo več mogoče v takšni meri, kot do zdaj. Ali gre za strah pred širjenjem nestabilnosti iz sosednje Mehike, kjer se bije krvava bitka med državo in karteli, ali za preprečevanje pokolov, do kakršnih pride vsake toliko časa, demokrati bi radi vsaj malo omejili prodajo določenih tipov orožja. Tako se zdaj mnogi Američani sprašujejo, ali jim Obama na strelivo ne bo nabil kakšnega davka ali jim onemogočil, da bi kupovali malo resnejše kose orožja.

Od novembra je naval  kupcev novega orožja izreden in ponudba ne dosega potrošnje. Američani se oborožujejo. Eden izmed razlogov je tudi gospodarska kriza in strah pred naraščanjem kriminala. Kar bi se seveda še kako lahko zgodilo.

Debata okoli orožja je dokaj preprosta. Na eni strani so tisti, ki verjamejo, da več orožja pomeni več nevarnosti, več norcev, ki se jim lahko zmeša in pobijejo na desetine ljudi, več orožja za kriminalce, zaradi katerih mora biti potem policija mnogo bolj brutalna, če je noče odnesti z veliko žrtvami na svoji strani. Na drugi strani so tisti, ki verjamejo, da pri prepovedi prodaje orožja le to ostane samo v rokah kriminalcev, ki ga bodo dobili na črnem trgu, navadni ljudje pa ostanejo brez obrambe. Verjamejo tudi, da več orožja zmanjšuje kriminal, saj nepridipravi nikoli ne vedo, ali tista dama, ki so se jo namenili posiliti, za pasom ne nosi kakšnega konkretnega  kosa orožja ali ni dom, v katerega nameravajo vlomiti, prava utrdba iz katere več ne bodo prišli živi.

To, da več orožja v rokah posameznikov takoj pomeni že več nasilja, ni čisto res. Prej je možno trditi, da so ene družbe kot take bolj nasilne kot druge in da so ponekod ljudje prej pripravljeni ubijati kot drugje. Da bi zmanjšali nasilje, je potrebno spreminjati celotno družbo, to pa je izredno težko.  Potem so tukaj še gospodarske krize, notranja nestabilnost, nedelujoč politični sistem itd., vse kar lahko neko državo strmoglavi v brezno.