Dobro branje, ki po desničarski gonji zadnjih dni, ki se napaja na razkritju kosti nesrečnikov, osvetljuje zadevo z malo drugačnega zornega kota. Najprej Blogarjevo pisanje na  Drugem domu, ki kritizira Crnkovičev zapis v Objektivu (ne vem zakaj tega človeka ne maram):

Travme zatiranih domobrancev in antikomunistov!

Če bi poznal kanček dogajanja med vojnama, bi vedel, da so komunisti doživljali nenehno preganjanje, zapiranje, prepoved delovanja in pobijanje že daleč pred drugo svetovno vojno in to samo zaradi svoje ideologije. Vse to se je potem zavleklo v vojno, kjer so postali še večja tarča Nemcev in domobrancev.

Da so zavezniki po vojni brutalno obračunali s svojimi nasprotniki, piše Andrej Poznič:

Hude jame - Kako so z vojnimi ujetniki ravnali Američani?

Da bo maščevanje nad poraženci druge svetovne vojne strahotno, se je dalo slutiti že sredi leta 1943 – takoj, ko so se začeli kazati prvi obrisi zmage protihitlerjevske koalicije. Skupna večerja, na kateri je Elliot Roosevelt nazdravljal Stalinovemu nespodobnemu predlogu, je bila novembra 1943 v sovjetskem veleposlaništvu v Teheranu. Že maja 1943 so Američani v Tuniziji prvič zajeli zares veliko število nemških ujetnikov in kmalu potem se je general Eisenhower pritoževal Marshallu: ‘Škoda, da jih nismo mogli pobiti še več.’