Stvar pozabe

Za nekaj časa so nas spet spomnili na Tita. Brez skrbi, še nekajkrat nas bodo, preden bomo ta del naše zgodovine pozabili. Saj je že zdaj tako, da vedno manj mladine ve, kdo je Tito bil ali pa, kaj vse je v resnici počel. Voditelj Jugoslavije se je že premaknil v zgodovinske knjige in je zdaj prej kot karkoli drugega le še sredstvo obračunavanja med različnimi političnimi opcijami v tej državi. Toda, ko bodo umrli tisti, ki so živeli pod njim, bo maršal poniknil v zgodovino kot diktator z dvema obrazoma.

Zakaj pravzaprav diktatorjem dvajsetega stoletja očitamo stvari, ki jih ne očitamo kraljem preteklih dob? Vsi vemo, da razni kralji in cesarji niti približno niso bili nežni s svojimi nasprotniki, da so se mnogo bolj, kot je to primer zdaj, šli osvajalne vojne, da so poznali tako mučenje, kot izganjanje celotnih skupnosti in se niso ustavili ne pred pokoli, ne pred vzburjanjem verskega sovraštva. To so znali početi celo papeži.

Mar odgovor leži v dejstvu, da so se demokracije in republike razbohotile šele nedavno, da smo o človekovih pravicah začeli na glas govoriti šele pred desetletji, medtem ko so naši predniki prej o tem le tiho šepetali, da jih kdo ne bi pograbil in zalučal v zapor, češ da ogroža vladarjevo oblast ali oblast kateregakoli sloja že? Je tako, da je časovna oddaljenost do zločinov kakšnega Henrika osmega, kakšnega Napoleona, celo kakšne Marije Tereze tako velika, da se nam preprosto ne zdi nič posebnega, kaj vse so počeli ti ljudje? Ali pa je vse skupaj samo stvar trenutne rabe v medsebojnih odnosih? Če si pogledamo Ivana groznega, se že zdi tako, saj ta ruski car ni bil nič kaj bolj grozen kot kakšen njegov sodobnik bolj zahodno od Rusije, a je zelo priročno opozarjati na njegove grehe, kadar se hoče še malo bolj očrniti Rusijo ali opozoriti na aziatsko nevarnost na vzhodu.

Resnično se zdi, da je pogrevanje Titovih zločinov in zaslug prej stvar trenutne politike kot česarkoli drugega. Pozabiti nam ne pustijo, in pozabili bi ga hitro, če nas nanj nihče več ne bi opozarjal, ker ga potrebujejo za svoje obračune. Za ene je junak, za druge zločinec, oboji mobilizirajo ljudi okoli svojega prapora s tem ko kažejo ne samo na eno osebo, pač pa celoten sistem. Če so ljudje mrtvi, ideje še niso in v teh časih, ko ekstremni kapitalizem kaže svoje grde zobe, so komunistične ideje preteklosti še kako pomembne.

Tito in Franco

Za levičarje se zdi ta primerjava nesprejemljiva, že skoraj zločinska, pa vendar sta si ta dva moža ne neki ravni zelo podobna. Za obema sto ostala neoznačena grobišča, oba sta bila diktatorja, za obema se najdejo ljudje, ki ju slavijo kot junaka, pod katerima je bilo življenje boljše. V obeh primerih njuni nasprotniki zahtevajo, da se uniči njune spomenike in preimenuje ulice. Zadnji Francov spomenik je bil tako v Madridu odstranjen šele leta 2005. Kakšnega Titovega še baje celo najdete. Kakor se pri nas levičarji upirajo preimenovanju ulic s Titovim imenom, tako so enakega mnenja desničarji v Španiji, a leta 2007 so socialisti uspeli prepovedati vsa poimenovanja ulic po Francu.

Seveda, eden je bil definitivno na nepravi strani zgodovine. General Franco je do oblasti prišel tudi s pomočjo Nemcev in Italijanov in nekaj Špancev se je celo borilo proti Sovjetom. Bil je toliko pri pameti, da se ni pustil potegniti v vojno z zahodnimi zavezniki in se je lepo izvlekel iz vojne in ko se je ta končala, mu je bilo potrebno počakati samo kakšno desetletje, da so Američani spoznali, kako jim njegov antikomunizem lahko pomaga in so sklenili zavezništvo.

Tito se je od začetka boril proti nacističnim hordam in kot tak je postal velik junak, zaradi česar je bil priljubljen marsikje in ne samo med komunisti. Njegova vojna je bila nadvse uspešna in je nase vezala ogromne zasedbene sile, ki bi  drugače bržkone povzročale težave zaveznikom. Potem so prišla povojna leta in ta najboljši učenec Moskve se je skregal s samim velikim Stalinom. Bolj po Stalinovi krivdi, kot ne, saj veliki car  v Kremlju ni imel posebej rad še tiste malo neodvisnosti, ki jo je Tito izkazoval, sploh pa mu je moralo biti slabo ob pomisli, da so tega jugoslovanskega upornika častili enako sveto kot njega. Tako je prišlo do razkola in Jugoslavija je poiskala pomoč na zahodu, posledica pa je bila neodvisnost od vzhodnega bloka in neka srednja pot med obema tekmujočima kolosoma. Še nekaj, zaradi česar si je Tito pridobil dodatno slavo.

Balkanski klavec

Seveda ne moremo mimo vseh zločinov. Revolucije po navadi niso najbolj mirni prevzemi oblasti in tisti, ki se upirajo, končajo pod giljotino, strelskim vodom, jih obesijo ali postrelijo. Tako so ravnali tudi komunisti. Ne samo, da so se maščevali svojim nasprotnikom v veliki vojni, od katerih si marsiakteri res ni zaslužil drugega kot smrt, v kakšno jamo so vrgli tudi koga, ki je imel pač preveč pod palcem in jim bi utegnil biti nevaren.

Težko je verjeti, da bi v tako centraliziranem sistemu, kot so ga znali vzpostaviti komunisti, dolgo časa bilo mogoče moriti brez vednosti vrhovnega komandanta in drugih ljudi na vrhu. Zato je prav, da sklepamo, da se je Tito odločil na brutalen način rešiti velike množice ljudi, katreih ostanke iščemo še danes. Bil je torej brezobziren uničevalec življenja. Številke tukaj niti niso tako pomembne. Pri takšnem obsegu so namreč prav zastrašujoče, a ko se enkrat dvignejo nad nekaj tisoč, že lahko govorimo o pravih klavcih.

Torej, Tito je po današnjih standardih vsekakor bil zločinec, podoben kakšnemu Idi Aminu ali Omarju al Baširju. Kot takšen izredno negativna osebnost. Vladal je tudi v okviru sistema, ki je sistematično zatiral opozicijo in onemogočal tiste, ki bi sistem hoteli spremeniti.

Garant miru

Kaj pa, če je določeno nasilje bilo potrebno, da se ohrani mir? Videli smo lahko, kako je nacionalizem med propadanjem Jugoslavije na stotine tisoče ljudi pahnil v smrt, kakšna grozodejstva vse so se vršila v imenu obrambe naroda in njegovega ozemlja. Povsod, kjer je bilo na kupu več različnih narodnosti in religij, so se dobrososedski odnosi začeli krhati, na dan so prišla stara nasprotja še iz druge svetovne vojne ali še od prej, ljudi so prevarali zanikrni manipulanti in jih napolnili z idejami o tisočletnih sanjah ali o vseh sonarodnjakih v isti državi.

Dokler je vladal Tito, četudi s trdo roko, je držal pokrov nad vsem vrenjem različnih interesov. V tem pogledu je bil dober vladar, ki je smrti obvaroval mnogo ljudi. No, vsaj za čas, dokler je on nadzoroval stvari. S svojo neodvisno politiko je Jugoslovanom tudi zagotovil malo višji standard, kot so ga poznali v vzhodni Evropi in državo postavil na svetovni zemljevid. Dopuščal je stvari, potovanja v tujino na primer, ki jih mnogi vzhodneje niso poznali.

V tem oziru je torej bil dober kralj in večina tistih, ki so ga hvalili še po njegovi smrti, se je pač spominjala ali se še spominja časov, ko je namesto zagrizenega nacionalizma še vladalo bratstvo in ko so določeni sloji, predvsem delavstvo, živeli dokaj znosno življenje. Res je seveda, da lahko zelo hitro kot lažno zavržemo tisto trditev, da je pod njim ljudem na splošno šlo bolje kot v samostojnosti, (tukaj je mišljena seveda Slovenija, ki ni doživela uničujoče vojne). Ljudje nikoli niso imeli toliko avtomobilov, nikoli niso imeli toliko hišnih pripomočkov, kot so pralni stroji, hladilniki, sušilni stroji, pomivalni stroji, kot prav zdaj. Tudi nikoli niso imeli toliko potrošnih dobrih, toliko hrane. Prej so imeli vsega tega veliko manj in tudi zaradi tega je komunizem propadel (zakaj pa bi, če bi bilo vse dobro?). Jugoslavija pač ni bila raj na zemlji, a sistem je imel nekaj pozitivnih lastnosti, zaradi katerih se je mnogim življenje zdelo lepo, lepše pač, kot se jim zdi zdaj. Pri tem nima nič bogastvo posameznika, ki ima zdaj v veliki večini več kot prej, pač pa vsa naravnanost družbe, ki se je v zadnjih letih zelo poslabšala.

Dva obraza

Tito nikakor ni bil enoznačna oseba. Imel je dva obraza, bil je zapleten in kot takšnega ga moramo jemati. Ne more nam biti vzor vladarja, saj navsezadnje živimo v demokraciji in upati je, da si večina želi svobode, ne zatiranja drugačnosti, demokracije, ne vladavine neke ozke elite, katero je mogoče samo potrjevati, ne pa ji aktivno nasprotovati. Če bi bilo tako, bi morali zagovarjati tudi monarhije. Po drugi strani ga je mogoče občudovati zaradi stvari, ki so bile dobre. Odpor proti nacističnemu vojnemu stroju je to vsekakor bil, pogum, vsiljen ali ne, v odnosih s Stalinom tudi.

Jasno je, da ta človek spada v zgodovino, da je le še en lik z zaprašenih strani zgodovinskih učbenikov in da nam ne more biti več ne vzor, ne grožnja, morebiti le opomin, kaj se lahko zgodi, če na oblast pridejo brezobzirni ljudje. Pravi komunist ni bil, saj je živel bogato življenje in se je imel prav lepo, vse to na račun svojih podložnikov, zato ga ne moramo jemati za vzor človeka ljudstva, za nekoga, ki se odreka, da bi lahko drugi bolje živeli. Prej je lahko vzor za pogumnega upornika, ki se zoperstavi premočni sili in preživi, da bi videl lepše dni.

S kipi je seveda tako, da nekatere v oči bodejo njegovi zločini, drugi pa ga povzdigujejo zardi njegovih pozitivnih dejanj. Če bi bilo možno, bi mu morali postaviti kip, katerega ena polovica bi bila volčja in pošastna, druga pa mogočna, človeška in prijazna. Kakor za zdaj kaže, pa je bolje ljudem samim dopustiti, da v svojih krajih odstranijo ali pustijo njegova obeležja in poimenovanja krajev in ulic. Navsezadnje Titovo ime v svetu ne nosi takšnega pošastnega tovora kot na primer Hitlerjevo, pri nas pa bo sčasoma, recimo da v dveh desetletjih ali več, ko bo politika našla druge načine mobilizacije ljudstva, tako ali tako ta človek utonil v pozabo.