Vemo torej, da so agenti ZDA v okviru tako imenovane vojne proti terorizmu  mučili ujetnike. Bivši ameriški podpredsednik Dick Cheney se je pohvalil, da so na ta način pridobili koristne informacije. Zgodba torej gre tako, da je bilo takšno ravnanje upravičeno, saj je bilo rešeno marsikatero nedolžno življenje. Seveda nimamo dokazov, da je temu res tako, a zamislimo si seveda lahko, da je med stotinami ujetnikov bilo kar nekaj potencialnih teroristov in da se je kateri izmed njih zlomil in izdal več podrobnosti o načrtih za napad, ki bi zahteval na desetine žrtev.

V hudih časih so včasih potrebne prav grozne odločitve. V časih paranoje po napadu enajstega septembra je bilo mogoče prebivalstvu ZDA, sploh pa institucijam namenjenim obrambi domovine, mnogo lažje prodati zamisel, da je v boju za varnost dovoljeno žrtvovati tudi nekaj svojih vrednot. Seveda ne smemo bit naivni. Tako v ZDA, kot drugod po svetu, se vselej najdejo ljudje, ki jim ni nič za osnovne človekove pravice, za dostojanstvo, za pozitivne vrednote, ker na svet gledajo kot na bojišče na katerem morajo obstati. Toda le v kriznih časih je v državah z razvitim smislom za človekove pravice takšno mišljenje možno prodati tudi širšim množicam.

ZDA v zadnjih desetih letih niso bile eksistencialno ogrožene. Njihov nasprotnik je zbirka slabo oboroženih teroristov in upornikov po vsem svetu in večina od teh se bori le kot odziv na ameriške vojaške operacije v tujih državah, v operacijah, ki so prišle kot odziv na teroristični napad, ki je zahteval 3000 življenj Američanov. Če ameriško gospodarstvo trpi zaradi bremena vojn, to ni toliko krivda pametnih terorističnih vladarjev, ampak neumne politike Washingtona. Mučenja ni mogoče opravičevati z izgovorom, da bi brez takšnega načina pridobivanja informacij ne bilo možno obraniti ZDA pred popolnim propadom. Nobenega dokaza ni, da bi katerakoli teroristična organizacija na svetu bila sposobna pridobiti jedrsko orožje in ga potem uporabiti v kakšnem večjem mestu. Edini izgovor, ki ostane, je da je za nekaj ameriških življenj upravičeno storiti prav vse.

Mar mučenje sploh deluje? Bolj človekoljubno usmerjeni menijo, da nikakor ne, da se večina posameznikov zlomi in je pripravljena povedati vse, kar zasliševalec hoče slišati. Rezultat je ogromno pričanj, od katerih je večina neresničnih. Z zlorabljanjem velikega števila ljudi, za katere niti nimamo nobenih dokazov, da so karkoli storili ali nameravali storiti, lahko ujamemo le peščico pravih zločincev. Zato, da bi rešili nekaj nedolžnih, smo jih uničili enako število ali še mnogo več. Je to smotrno?

Če se odmaknemo s področja hladnokrvnega računanja s človeškimi življenji, torej ali je upravičeno ubijati in mučiti, da bi reševali, nam ostane še vprašanje, za kakšne vrednote se borimo. Če so nas polna usta demokracije, svobode, človekovih pravic, dostojanstva vsakega posameznika, ne moremo vsega tega kar tako pohoditi, sploh če se ne soočamo s sovražnikom, ki je absolutno premočan in ki bo drugače v primeru zmage tako ali tako pohodil vsak človeško dostojanstvo. Pravi se tukaj, da je potrebno obstati na svojih vrednotah, če nočemo postati to, proti čemur se borimo. Tedaj smo namreč že izgubili.

S tem, ko nova ameriška administracija daje signale, da   bo spremenila svoj pristop na tem področju, stari problemi seveda še naprej ostajajo. Pozabimo, da nimamo nobenih zagotovil, da Američani preprosto ne bodo mučenja izvozili v države zaveznice, ki na tem področju nimajo pomislekov. Vsakokrat, ko se bo katerakoli družba soočila z nevarnostjo, ki ne bo samo vojaška in s katero s ene bo mogoče boriti samo na točno definiranem bojnem polju, vsakič ko bo sovražnik vsaj delno tudi znotraj države, skrit po mestih in vaseh, brez razločnih znamenj pripadnosti oboroženemu sovražniku, se bo pojavila zahteva, da se  uporabi vsa sredstva. Strah je zelo dobro sredstvo, da iz človeka pritegne tisto najslabše. Tudi zato se bo to vprašanje še večkrat pojavilo.