Homofobija je še kako močna. Oziroma, sovraštvo do homoseksualcev. Ne bi rekel, da gre za strah, prej za preziranje drugačnosti, cepljeno z neverjetnim zaničevanjem. Vse skupaj bi lahko vrgli v isti koš s sovraštvom do tujcev ali s sovraštvom do pripadnikov drugih ver, kajti v osnovi gre za spopad naših in vaših, pri čemer nas vaši ali ogrožajo, ali pa so nam prikladna tarča posmeha.

Na Drugem domu jim gre v nos predsednica NSi-ja Ljudmila Novak, ko noče enačiti poroke med žensko in moškim, ki se ji zdi edina naravna, z istospolnimi partnerstvi. O posvojitvah otrok seveda tukaj ne more biti nobenega govora. Problem je seveda ta, da Novakova tukaj pametno gradi podobo konservativne stranke in na malo bolj fin način izraža sicer precej primitivne komentarje, ki si jih dovolijo izustiti številni Slovenci. Celo tako je, da je zelo verjetno, da bi večina Slovencev glasovala proti izenačitvi istospolnih partnerstev s tradicionalnimi oblikami družine, kaj šele, da bi podprli možnost posvajanja otrok.

Zakaj to pišem? Homoseksualci in njihovi problemi so mi v vsakdanjem življenju zelo oddaljeni. Recimo, da me ta tematika nikoli ni posebej zanimala, niti nimam prijatelja ali znanca, ki bi bil homoseksualec. Lahko pa se kljub temu soočam s komentarji ljudi na to temo in ti znajo biti izredno primitivni. Na takšne stvari se seveda smejim, ampak po pravici povedano, vedno manj, ker se zavedam nevarnosti, ki preži za vsakim takim poniževalnim čvekom. Bojim se pač, da bo to postala še ena tema, s katero si bo mogoče v prihodnosti  pridobivati politične točke in takšni, ki ne bodo sposobni Slovencem ponuditi odgovorov na resnično pomembna vprašanja, se bodo šli razpihovanja sovraštva, kakor že zdaj lahko vidimo v primeru Hrvaške in naših mini problemov zaradi nerešenih mejnih vprašanj.

Nikakor to ne bi smela biti poglavitna tema, saj nihče nima pravice gledati drugim ljudem v spalnice in jih tudi ne bi smel soditi na podlagi njihovih seksualnih navad. So pomembnejše stvari, kot na primer ali gre za poštenega in pridnega človeka, ali pač za lenuha in pokvarjenca, ki mu ni mar za druge. Tudi bi moralo biti posameznikom dopuščeno, da sami odločajo o oblikah svojih  partnerskih vezi in da si lahko preko teh zagotovijo čim več varnosti. Posvojitve otrok so seveda že veliko bolj kočljiva zadeva.

Ne verjamem, da je mogoče iz družbe izgnati primitivizem. To je misija nemogoče. Je pa odgovornim političnim elitam mogoče počasi spreminjati državo v bolj liberalen svet, kjer bo sovraštvo ostalo varno pospravljeno pod preprogo, glede na to, da ga je skoraj nemogoče popolnoma izkoreniniti. To je mogoče doseči predvsem z liberalno zakonodajo, tako da se takšne teme čim prej spravi z mize in s tem prenehajo biti jabolko spora.