Danes na RTV Slovenija spopad neparlamentarnih strank. Zelo malo verjetno je, da bi kateri od kandidatov, ki so se soočili v debati, lahko dobil dovolj glasov in postal poslanec v Evropskem parlamentu. Tako ali tako bomo kmalu znova videli, da mediji bolj pokrivajo večje stranke, da se osredotočajo na spopade med velikimi igralci na politični sceni (in jim tako dajejo prednost) in da manjše ribe niti približno nimajo toliko sredstev, da bi si prostor v medijih lahko kupile. Edino področje, kjer za zdaj še lahko enakopravno tekmujejo, je svetovni splet, saj se na tem področju v razmeroma nerazviti Sloveniji da z malo vložka dosegati velik del tistih, ki jim je splet prvi vir informacij. A potem, teh je glede na celotno prebivalstvo še vedno dokaj malo.

Soočili so se Maruša Benkič, Marko Šidjanin, Darko Krajnc in Vlado Čuš. Krščanski socialisti so nastopili z luškano pupo, ki se ji je občasno zatresel glas. Recimo, da jim bo to malo pomagalo k prepoznavnosti, čeprav bi krščanski socializem sam po sebi moral nagovarjati določen del slovenskega prebivalstva, ki se noče uvrščati ne med radikalne socialiste, ne med konservativne katoličane. Zeleni imajo tako ali tako vedno svoj delež, čeprav je ta v Sloveniji dokaj majhen. Čuš je deloval umirjeno. Darko Krajnc je že star znanec in zdaj že dober politik, ki zna vedno bolje govoriti, vendar pa se Stranka mladih bolj kot resna politična stranka že po imenu zdi prej interesna skupina (ni rečeno, da je, ampak ime lahko človeka privede k takšnim mislim). Za Listo za pravice bolnikov, ki jo je predstavljal Marko Šidjanin, nisem še nikoli slišal in verjamem, da večina Slovencev tudi ne. Edina možnost te stranke je, da pobira glasove nezadovoljnih z delom slovenskih zdravnikov (glede na njihovo ime so si že zakoličili okvire svojega delovanja in to je zelo težko popravit).

Pri vinjetah zopet nacionalni interes in postavljanje Slovenije proti Evropski Uniji. Dobro, da se je izpostavilo, kako se je za gradnjo avtocest zapravilo preveč denarja. Saj ne, da bo to kdo v prihodnosti spremenil, ampak jasno nam je, da je na račun državljanov veliko pridobilo nekaj podjetij.  Predstavnik zelenih je dobro spomnil na pomen železnic, Krajnc pa na vprašanje tranzita tovornjakov, ki mnogo bolj kot osebni avtomobili uničujejo ceste.

Ne vem, zakaj se nekateri obešajo na poenotene plače za poslance v Evropskem parlamentu. Čisto jasno je, da poslanci ne smejo biti v neenakopravnem položaju in si za svoje delo zaslužijo enako ali vsaj podobno plačilo. Jasno pa  je tudi, da so nekatere države članice bogatejše kot druge in zavoljo tega se v revnejših državah zdijo plače poslancev pretirane.

Pri debati o varovanju okolja, o zeleni alternativi, zopet predvidljivi odgovori. Vsi so na glas za, ni ga, ki bi si drznil na glas podpreti gradnjo novih jedrskih elektrarn ali bi govoril o plinovodih ali plinskih terminalih. Bog, ko bi imeli vsaj enega kandidata, ki bi si drznil izustiti, da je globalno segrevanje (opa, zadnje čase globalne spremembe) navadna oslarija in da je potrebno storiti vse za gospodarsko rast, opustiti pa iskanje energetske neodvisnosti in to še celo na podlagi alternativnih, čistih virov. Tako, zaradi efekta. Vsi pač verjamejo, da je na tem področju dobro trobiti v isti rog. O zelenem gospodarstvu.  Ali celo o fuziji, kot je izjavil predstavnik Liste za bolnike: čudežne rešitve pa to.

Soočenje niti ni bilo slabo, le Benkičevi se je preveč tresel glas, a to je pričakovati pri še neizkušenih kandidatih. Ti so bili spodobni in bi celo imeli možnosti, če večina volivcev že v naprej ne bi bila prepričana, da se ne morejo prebiti med poslancev in je zato glas za njih skorajda vržen proč. Teme so bile pričakovane, sploh tista o meji s Hrvaško. Upam, da podobno kot Krajnc misli tudi večina Slovencev, torej da se to temo izkorišča v politične namene.

Male ribe so se predstavile. Veliko vprašanje, koliko so dosegle.