So pomembna vprašanja, kot ali ima posameznik zaposlitev, kakšni so odnosi na delovnem mestu, kakšni so njegovi odnosi z družino, prijatelji, sosedi, ima dostop do kvalitetne izobrazbe in zdravstvene oskrbe ali ne, a tovarna v njegovi soseščini v zrak bruha strup ali ne, bo moral delati do svojega šestdesetega ali do svojega sedemdesetega leta, si lahko privošči najnujnejše, kako je porabljen njegov davkoplačevalski denar…. In potem so vprašanja, ki se mogoče zdijo pomembna, pa v resnici niti približno niso tako, kot na primer minimalni popravki meje med dvema državama ali daljna zgodovina in odnosi, ki so vladali tedaj.

Na žalost je zelo veliko ljudi, ki so pripravljeni takoj pozabiti na svoje interese, ko jim pozornost spelješ na eno izmed že stokrat prežvečenih tem, kot na primer tisto o Titu. Nič več niso pomembne plače, zaposlitev, organiziranje neke  fronte za obrambo skupnih koristi, pomembno je le, ali je bil Tito pozitivna  ali negativna osebnost. Bog ne daj, če komu rečeš, da je to skorajda nepomembno, da odnos do bivšega voditelja tudi bivše skupne države ni pomemben za urejanje zadev tu in zdaj. In vsi vemo, da bi bilo potrebno popraviti marsikaj.

Na tak način se lahko nekdo prodaja za levičarja, za socialista, pri tem pa veselo ropa državo, ki jo zlorablja kot svoj osebni fevd. Ne bi smelo biti tako, a na žalost je. V veliki meri so si ljudje krivi sami, saj se ne izobražujejo, se jim ne da razmišljati o zakulisnih povezavah in pravih vzrokih stanja okoli njih, pač pa raje prevzemajo mnenja drugih, ki so glasnejši in ki imajo (pa ne slučajno) dostop do medijev. Po drugi strani pa je to tudi posledica programiranja, saj se po stoti ponovitvi nekaj mora usidrati v človeka, da potem ob vsaki omembi ključnih besed, bodisi da so te besede Tito, Hrvaška, nacionalni interes, partizani, ali kaj drugega, reagira kot bi v sebi imel sprožilec, na katerega elite pritisnejo vsakič, ko hočejo preusmeriti pozornost.

Nič čudnega, da oblasti po vsme svetu v časih gospodarskih kriz rade poiščejo zunanjega ali notranjega sovražnika in potem vse gnev množic kanalizirajo nanj. Če tega ne bi storile, bi se morale prej ko slej soočiti z zelo jeznimi državljani in tega seveda nikakor nočejo.