Vsaj tako bi šlo sklepati po članku v Sobotni prilogi Dela, izpod peresa Mije Repovža, pod naslovom Ekonomsko-socialni položaj, 1997-2007, Fasada lepa, a kaj je za njo? Se pa avtor zelo trudi, da bi Umarjeve podatke vsaj malo spodkopal.

Umar je prebivalstvo razdelil v štiri razrede. Leta 1998 je bilo v nižjem 14% prebivalstva, leta 2006 11,8%. V spodnjem srednjem jih je bilo leta 1998 54,1%, leta 2006 53,1%. V zgornjem srednjem jih je bilo leta 1998 26,9%, leta 2006 30,4%. V višjem jih je bilo leta 1998 5,1%, leta 2006 pa 4,7%. Srednji razred torej močno prevladuje in se je celo okrepil. Razpoložljivi dohodek se je v osmih letih povečal za 15%, pri tem se je ljudem v nižjem razredu povečal za 29%. Podatki bi torej kazali na to, da se stanje v Sloveniji iz leta v leto izboljšuje. Tudi podatki o rasti BDP-ja in plač bi temu pritrjevali.

Toda, zakaj potem ljudje ne čutijo tako. Matjaž Hanžek je skeptičen:

Če so razlike med uradno sliko in osebnimi zaznavami velike, je to prvi znak, da podatki verjetno ne kažejo realnega stanja.

Pa je temu res tako? Mar ni prej res, da so podatki povsem pravilni, le z zaznavami prebivalstva je nekaj hudo narobe? Seveda moramo upoštevati trenutno hudo  krizo in ocenjevati le stanje do polovice leta 2007, saj je zaradi slabega stanja v gospodarstvu pričakovati prav grozljive pretrese. Upoštevati moramo tudi, da imamo med seboj sloj izredno revnega prebivalstva, ki si komaj lahko privošči najnujnejše. Govorim o več kot 100000 upokojencih, ki mesečno dobivajo borih 200 evrov pokojnine, pa so nekakšna tabu tema, o kateri se noče na glas govoriti. Vendar pa, ko govorimo o večini, o tisti večini, ki si je lahko leta 2007 privoščila mnogo več kot desetletje ali dve nazaj, resnično ne moremo govoriti o kakšni krizi. Političnim in gospodarskim elitam lahko celo priznamo, da so v tem obdobju v marsičem uspele, čeprav to seveda ne opravičuje organizirane kraje, kakršni smo bili priča, ali zlorabi državne oblasti za lastno bogatenje, ali krčenju delavskih pravic, kar je privedlo do ogromnega porasta zaposlitev za določen čas in s tem do manjše varnosti zaposlenih. To je seveda tudi močno vplivalo na občutek ljudi, da se stvari slabšajo, saj se na tem področju seveda so močno poslabšale.